Barbra Drnač za dopust na romarsko pot

Novinarka in plesna navdušenka Barbra Drnač nas vedno navduši s svojim pozitivizmom, kjer koli se pojavi. Njena blagovna znamka Parada plesa je na sceni že 21 let.

Sredi poletja je seveda zagorela. Razloži mi, da je to pohodniška barva, saj se je pred dnevi vrnila z romarske poti. Podala se je na Jakobovo pot ali El Camino de Santiago. Cilj je cerkev sv. Jakoba, ki stoji v Galiciji na severozahodu Španije in poleg Rima ter Jeruzalema velja za največje krščansko romarsko svetišče. »Na neki način je bil to odklop od vsega znanega, preverjenega, videnega, doživetega. Ogled filma Pot (The Way) nekje sredi marca me je tako navdušil, da sva se z Bojanom (Požarjem, njenim partnerjem, op. a.) odločila, da letos dopustujeva drugače,« pove 52-letnica. Nato doda: »Pešačenje od startnega mesta v francoskem St. Jean Pied du Portu do španskega Santiaga de Compostella je bil cilj, ki ga je Bojan dosegel skoraj v celoti; od 800 kilometrov jih je prepešačil 620, jaz pa v dveh delih 180 kilometrov. Korakanje čez Pireneje do Pamplone sem opravila v treh dneh, potem se je telo uprlo in sem se vrnila v Slovenijo, Bojan pa je nadaljeval. Pridružila sem se mu na zadnjih sto kilometrih čez Galicijo.«

Samo da je nakit

Barbra pravi, da hoja vzbuja neverjetne občutke. »Noge so me strašno bolele, mišice in sklepi, ojoj, ampak ko dosežeš cilj, je duša mirna, občutki pa nepopisni. Mislim, da se na Camino še kdaj vrnem. A bilo je naporno, še posebno ko hodiš z ruzakom, ki postaja vse težji in težji, čeprav si iz njega zmetal že vso nepotrebno kramo. Kar naenkrat ugotoviš, kako malo človek potrebuje za bivanje.«

A si je nikakor ne moremo predstavljati brez nakita, saj je njen prepoznavni znak. »Čim večji je kos, tem bolj je moj, in to Barbara K. Germ dobro ve. Njen nakit nosim že nekaj let in brez njega bi me videli samo, ko grem spat,« se zasmeji. »Njeni prstani, verižice, zapestnice mi vlivajo dodatno samozavest. Še na pešpoti po Caminu sem imela obesek Plesalka okoli vratu.« Nakit je za Barbro tudi najlepše darilo. »Pri meni boste z nakitom vedno zadeli žebljico na glavico. In da ne bo pomote, lahko gre tudi za prstan iz pralnega praška, šteje edino inventivnost. Zlato in diamanti me sploh ne ganejo,« se zasmeji.

Zaupa še, da si bosta mogoče s partnerjem konec septembra privoščila skok na njima tako ljube grške otoke. »Sicer pa največkrat podaljšava službene obveznosti v zasebno dopustovanje. V glavnem so to obiski plesnih festivalov po svetu, ko največkrat ostaneva še kakšen dan, dva več, da predvsem jaz vidim še kaj kraja, v katerem se pleše, in ne samo plesne predstave. Tako je letos v planu Madrid, pa mogoče Vancouver, zagotovo decembra Tel Aviv in konec januarja Atlanta.«

Raje ima zelenjavo

Če ni v svetu plesa, preživlja prosti čas na vikendu na Štajerskem, kjer si vzame čas zase. »Pohorje ponuja veliko aktivnosti – pozimi je to tek na smučeh, poleti hoja do Areha, no, pa tudi moj majhni bio vrt zahteva svoje.« Kmalu bo izdala priročnik s praktičnimi nasveti. Kar precej časa je bila vegetarijanka. »Moja hčerka Tereza je v tistem obdobju, ki se mu reče puberteta, odločila, da se pri nas ne bo več jedlo mesa. In tako se ni jedlo nič mesnatega dobrih pet, šest let. Tereza se je vrnila med mesojede, jaz pa sem kar vztrajala še nekaj časa. Pravzaprav do diagnoze pred tremi leti. Takrat sem po nasvetu doktorjev začela znova jesti meso, saj drugače najbrž ne bi preživela agresivne kemoterapije.« V smehu še doda: »Ampak brez skrbi, nisem velika mesojedka, raje imam ribe in zelenjavo. Sem pa zelo spremenila prehrano, predvsem pazim, kaj in kje kupujem, še najraje nabavljam pri sosedi na Štajerskem, ker vem, da je vsa njena zelenjava neoporečna in neškropljena.«