Dobila sva se pri njej doma, kjer ustvarja za pridna in tudi malce poredna dekleta ter fante. Domišljija ji ne da miru in žgečkljive misli ji švigajo na papir, saj jih tako laže ujame v pesniško zbirko ali erotični fikcijski roman. Barbara Pešut priznava, da ji bolezen ni spodkopala navdiha, prej nasprotno, kajti vsako leto nas navduši s kakšnim novim izidom. Lanskoletna avtobiografija Prvi polčas in vsaj tako osebna erotična zbirka Eksplicitne že polni knjižne police, kmalu pa nas bodo navduševali še Jebopisi. Kako močno jemlje in daje, nam je zaupala v pogovoru o nasladah in pokvarjenih Slovenkah.
Na svoji spletni strani nas pozdravite s citatom 'Fuck, uživam, ko pišem'. So večji užitek posteljne aktivnosti ali pisanje o seksu?
Ne vem, včasih se mi ne da ne eno ne drugo. Se pa bolj nagibam k pisanju, ker to dela ves čas. K pisanju se lahko zatečem tudi v najtežjih trenutkih. Takrat me dvigne, pomiri, poboža.
Ste ena redkih, če ne celo edina slovenska avtorica s tako slikovitim erotičnim nabojem. Se človek tega lahko priuči, izpili ali je za to preprosto nadarjen, kot ste nekoč sami dejali, da ste nadarjeni za erotiko?
Potrebni sta le volja in zaljubljenost v to tematiko ali partnerja ali kužka ali prijateljico.
Zdi se, da Slovenci o telesnosti, erotiki in seksu zelo neradi govorimo. Erotični prizori v naših filmih so banalni, nerodni in prav nič navdihujoči. Bi si upali trditi, da Slovenci kot narod nismo nadarjeni za erotiko?
Ne! Verjamem, da je po človeških predalih še polno zaprašenih zvezkov, idej in misli o ljubezni. Tudi pri meni so še iz osnovne šole. Nekaj sem jih celo uresničila v prvi knjigi Čudoviti klon. Takrat sem osupnila še sebe. Sestavljala sem zgodbo do zadnjih detajlov vsako noč pred spanjem. Zdaj tega načina nimam več. Ko se spravim pisat, se samo usedem pred računalnik in gre naravnost na papir, brez načrta. O slovenskem filmu pa nimam preveč lepega mnenja.
Za zdaj me ni še nobeden pobožal.
Zelo visoko ste postavili merila erotične domišljije s svojim Čudovitim klonom iz leta 2005, ki razdraži že po nekaj straneh. Kako se avtor loti pisanja takšnega neposrednega žanra, neznačilnega za naš družbeno-umetniški, literarni prostor?
Tako da izbrišeš vse meje in ovire, samo prosto pustiš domišljijo, da leti po svoje, in se preizkušaš v tem, do kje lahko greš. Zato sem izbrala fikcijo in svoj roman bi uvrstila v 'erotično fikcijo', ki je svetovno priznana literaturna zvrst.
Kaj vas je motiviralo, da ste po toliko letih razkrili psevdonim Eve Pacher, pod katerim bodo izšli tudi Jebopisi?
Moj motiv je bil precej beden. Odločila sem se, da po desetih letih razkrijem svoj psevdonim in to javno objavim v Mladini. Ni se mi dalo več skrivati, ni imelo smisla. Dejstvo je, da tudi sedaj, ko sem to obelodanila, ni dosti drugače kot prej, ko sem se tega še bala. Jebopisi so pa krenili na kar težko pot. Nobena resna založba me ni hotela izdati, čeprav sem končala devetnajst kratkih erotičnih zgodb s stripovskimi ilustracijami, ki so delo Adama Macherja – tudi to je psevdonim. Naposled sem se odločila, da jo izdam v lastni založbi Dom svobode.
Ena vaših zadnjih pesniških zbirk nosi naslov Eksplicitne. Zanje pravite, da so ljubeče, odkrite, erotične in pokvarjene. Na neki način govorite o razgaljanju ženske duše, ki je prav takšna, le da si zaradi patriarhalne preteklosti ne upa biti tako zelo eksplicitna.
Ne bi si upala trditi, da ženske niso eksplicitne. Bog ve, kaj odmeva po vseh teh spalnicah. Sicer pa eksplicitno pomeni jasno. Sicer imam rada slovenščino, ampak nasloviti zbirko JASNE ne bi bilo preveč komercialno.
Je ženska res najlepša, kadar reče JA? Tako je namreč naslov enega vaših ljubših komadov. In kaj je zares tako lepega v tem zlogu? Feministke bi vas znale hitro ozmerjati za seksistko...
Feministke naj kar bodo tam, kjer so. Beseda JA je odrešujoča, kot bi padla na pravo mesto in bila nagrajena.
Kot žena enega bolj izpostavljenih slovenskih glasbenikov in mama zdaj že najstniškega sina ste gotovo podvrženi večji samocenzuri. A zdi se, da vas je bolezen opogumila, da ste postali še drznejši, še bolj ustvarjalni in se potapljate še globlje.
Samocenzure nimam, jo imam pa zato od obeh. Kar pokažem sinu, mu je ponavadi všeč, mož ima pa vedno pomisleke in me prisili v to, da dobro premislim o vsakem koraku. Bolezen ne vpliva na mojo domišljijo ali realizacijo.
Kako bi primerjali stvarnost mesenih užitkov z dražem svoje erotične domišljije, za katero se zdi, da ji ni videti konca?
Stvarnosti mesenih užitkov se ne da primerjati z domišljijo. Oboje je treba zapreči in pognati v pravi dir. To pa je resno delo.
V spomin se mi je zasidrala vaša Pokvarjenka iz zbirke Eksplicitne. Kakšna je sporočilnost teh verzov?
Za sporočilo ne vem, pomemben mi je le užitek ob pisanju, da sem pokvarjena in imam rada pokvarjene ljudi. Medsebojno se razumemo in si v pravem trenutku pomežiknemo.
Si Slovenke upajo biti 'pokvarjene'?
Pokvarjenost se ne nanaša na narod. Za Slovenke pa si drznem reči, da se vedno bolj osvobajajo in jim ni več nerodno govoriti o tem ali gledati erotičnih serij ali brati erotičnih revij ali reševati erotičnih testov. V vseh teh letih erotičnega pisanja sem prišla do enega samega spoznanja – bom že jaz povedala, kaj mi je všeč.
V eksplicitni Vzamem pravite takole: 'Vzamem vse, kar imam. Veliko si mi dal, to ti vzamem. Vse sem ti dala, drugače ne znam. Vse si mi dal, je b'lo v akciji. Vse ti bom dala, vse, kar še imam. Imam petardo, nje ti ne dam.' Nam zaupate prispodobe teh verzov. Ste v življenju dovolj jemali in dajali?
Petarda je samo moja. Ni naprodaj, ni v akciji, je dobro skrita. Kaj natanko to je, ne povem (nasmešek). Jemljem in dajem pa še vedno. Zelo močno.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
