Babica 
v glavni vlogi

Vitin zaščitni znak so bujni skodrani rdeči lasje in izrazit nos, zaradi katerega so jo dolgo primerjali z Barbro Streisand. Z vsem tem se je sprijaznila, s tem, da je njej tako ljubi šanson na Slovenskem izumirajoča glasbena zvrst, se ni. Vzljubila ga je takoj na začetku svoje umetniške kariere, tudi zato, ker povezuje oder in glasbo, med katerima je omahovala.

Sem, kakršna sem

Po nekaj letih mladega umetniškega življenja v Zagrebu je Vita Mavrič doma prvič zablestela leta 1987 v muzikalu U slovenačkim gorama v Mestnem gledališču ljubljanskem. Sledili so samostojni recitali, večinoma prikloni slovenskim pesnikom, in 1992. avtorski glasbeno-gledališki projekt z Ježkovimi šansoni Ne smejte se, umrl je klovn. Ježek je bil vedno Vitin vzor in navdih, bolj kot Edith Piaf, na primer, in hudo ji je, ker ji nikoli ni bilo dano družiti se z njim. Zato pa se njeno umetniško življenje ves čas prepleta z mnogo drugimi velikimi glasbenimi ustvarjalci, s katerimi je ne druži le iskrena ljubezen do kakovostnega glasbenega izraza, temveč tudi pristno prijateljstvo.

Z Bojanom Adamičem, na primer, nastopila je v njegovi operi Sneguljčica, ko se je začela tudi njena skupna pot s scenografom in arhitektom Andrejem Stražišarjem. Žal že pokojni skladatelj in pianist Borut Lesjak jo je spremljal od prvih glasbenih korakov, bil je njen učitelj in mentor. Posvetila mu je ganljivi glasbeno-gledališki koncert Nekoč, bili smo v maju, ob katerem je izšla tudi zgoščenka Sem, kakršna sem. Pod njo se je podpisal še en veliki Vitin prijatelj in zaveznik, Mojmir Sepe - Mojzes. Omenjeni projekt ji je prinesel viktorja za posebne dosežke, leta 2000 pa so ji za njen celotni ustvarjalni opus podelili Ježkovo nagrado.

Volja in navdih

Upravičeno, tudi zato, ker je leta 1994 ustanovila Cafe teater, kraj druženja in kakovostnega, a hkrati zelo sproščenega umetniškega ustvarjanja. Tam je bilo vedno ogromno smeha, zabave, a tudi nostalgije in solz. Kultni kulturni prostor je, ne glede na to, kam se je selil, (pre)živel dve desetletji in letos zaprl svoja vrata. Pod njegovim okriljem se bo sicer ustvarjalo še naprej, le družilo se v njem žal ne bo več. Da sta jo ti dve desetletji kot umetnico precej prizemljili, je nekoč rekla, a ima še vedno dovolj volje in navdiha. Čeprav je prisiljena živeti počasneje, kakor misli, pravi, tudi zato, ker ji zna telo odčitati precej kruto lekcijo, kadar gre prek svojih moči.

Brez Vite bi glasbeno gledališče na Slovenskem že zdavnaj izumrlo, je bilo v zadnjih dveh desetletjih pogosto slišati. In enako bi se zgodilo s šansonom, zagotovo, če Vita ne bi z vztrajnostjo na robu trme postavila, ohranila in razširila festivala La Vie en Rose. Lanski je bil 14. po vrsti in je častil Ježka, letošnji, 15., bo počastil 100. obletnico rojstva Edith Piaf. Žal bo zadnji. To je bilo eno redkih prizorišč na Slovenskem, skoraj edino, kjer so se lahko predstavljali tako mladi talenti kot uveljavljena imena. Na primer Rade Šerbedžija in Arsen Dedić, še dve veliki imeni, s katerima je Vita Mavrič v življenju stkala res trdne vezi.

Zaporniška poezija

Je pač generacija, ki je še poslušala radio, kupovala vinilke in poznala Jugoslavijo. Pri vsem, kar piše v njeni obširni biografiji, moramo zato seveda nujno omeniti vlogo kabaretske pevke in vohunke v filmu Belle epoque Nikole Stojanovića, zadnjem, ki ga je leta 1990 snemala ekipa ljudi iz vseh republik nekdanje skupne države, ob Viti še Davor Janjić, Mira Banjac, Filip Šovagović … Dokončan je bil skoraj dvajset let pozneje, Vita je na festivalu v Srbiji dobila nagrado za najboljšo žensko vlogo.

V njenem zasebnem življenju je sicer imela glavno in najpomembnejšo žensko vlogo njena babica. Tudi po smrti je vedno kje blizu, pravi Vita. Zadnji dve leti pa intenzivno raziskuje življenje dedka Vinka Möderndorferja, preganjanega, a nikoli zlomljenega naprednega etnologa in narodopisca. Z bratom Vinkom, ki ponosno nosi njegovo ime, vztrajno sestavljata družinsko zgodbo, ki »vzbuja srh in hkrati kliče h katarzi«.

S preteklostjo ima opraviti tudi koncert Šlagerji in pesmi iz zapora, zaporniška poezija Vitomila Zupana, ki sta jo v petek v Cankarjevem domu premierno predstavila Vita in Jani Kovačič. Še eden od njenih dolgoletnih zaveznikov. V Vitinih mislih – in srcu, bi najbrž dodala – je še veliko podobnih projektov. Zabavnih, hkrati malce otožnih in nostalgičnih, a precej posebnih. Posebni ljudje, kakršna je Vita Mavrič, se lahko lotevajo samo takšnih.