Z eno od naših najuspešnejših pisateljic, Azro Širovnik, ki se je rodila v Banjaluki in smo jo Slovenci vzeli za svojo, sva se na nedeljsko popoldne odpravili na Ljubljanski grad. Tam je potekala adventno-novoletna razstava Ars Florae in 58-letna Azra meni, da je to ena najlepših razstav rož, venčkov in drugih umetelno narejenih lepot, ob katerih se napijejo oči. »Škoda, da traja le en dan. Obiskala sem že prvo razstavo pred leti in onemela od lepote. Bilo je nekaj dni pred promocijo moje knjige Tašča. V restavracijo, kjer je bila potem promocija mojega romana, je organizator poslal nekaj čudovitih aranžmajev, ki so me posebno navdušili. In vse moje goste.«
Od pisanja se ne da živeti
Azra je napisala osem uspešnic in s svojimi knjigami večkrat buri duhove, vendar priznava: »V Sloveniji se ne da preživljati s pisanjem knjig oziroma romanov. Iz različnih vzrokov, med njimi le nekaj pomembnih: knjige so še vedno predrage, ljudje si jih raje izposojajo v knjižnicah, trg je premajhen...« Ko napiše knjigo, počiva nekaj let. »Do naslednje, ki se vmes piše kar sama,« in se zasmeji. Medtem ko si ogledujeva rože, razkrije, da so poleg cvetlic njena velika ljubezen seveda knjige. »Mislim, da sem se rodila zaljubljena v knjige, že od prvega stika z njimi. Zdaj sem se spomnila ene prav iz zgodnjega otroštva, to je žalostna zgodba o afriški deklici, ki mi je ostala v spominu, z naslovom Lalaj Bao, deklica mala. Še vedno imam rada ne le vsebine knjig, temveč vonj, obliko in količino. Le v sobi, kjer je vsaj ena stena polna knjig, se počutim doma.«
Slovenija ji zelo ustreza in meni celo, da je prelepa
»Ni mi žal, da sem odšla iz domačega kraja, kajti mogoče bi bili jaz in moja morebitna banjaluška družina v tej vojni pobiti. Bila je božja milost, ki se je globoko zavedam, da sem že kot dekle zapustila Banjaluko.« V Ljubljano jo je pripeljal študij. »Da sem doštudirala na ekonomski fakulteti in tudi delala v gospodarstvu, bankah in marketingu, mi je prišlo izjemno prav, tako v življenju kot tudi v literaturi. Vse moje knjige so obogatene tudi z gospodarsko-političnimi in socialnimi komponentami časa, v katerem so nastajale. So dokument nekega časa, kar jim daje dodatno težo.« Glavna tema pa je vendarle ljubezen. »Seveda rada pišem o ljubezni, saj je vendar ljubezen živi stik z vsebino življenja! Idealna ljubezen je toliko idealna, kolikor je idealen vsak posameznik. V šali rečem, da je za vsakega individualnega človeka bog tisto, kar on lahko dojame. Za ljubezen velja enako, ljubezen je tisto, kar vidijo vaše oči in čuti vaše srce.«
Priročnik za ženske
Pravi, da so vse njene ljubezni idealne: »Lepe, čiste, globoke in večne: do boga, do sebe, mojega moškega, mojih otrok, mojih vnukinj in mojih prijateljev in prijateljic.« Vendar pisateljica brez dlake na jeziku opozarja: »Mlade ženske bi morale biti pozorne na to, kaj moški za njih naredi, ne pa na tisto, kar jim laska, obljublja in govori. Kot na sodišču, le dejstva so pomembna, ne pa ozadje, okrašeno ali zakrito z besedami. Moja zadnja knjiga je priročnik za mlade punce in ženske na splošno, kako prepoznati biseksualne moške, se jim izogniti oziroma ne pasti v njihove krvoločne in krute kremplje.«
Azra meni, da za slovensko žensko erotika ni tabu
»Slovenske ženske so izjemne, razvite in ozaveščene o svojih potrebah veliko bolj kot drugje. Mogoče so moški, posebno starejše oziroma srednje generacije, nekoliko bolj zavrti. Mladi gotovo niso.« Nato izbirava adventne venčke in Azra se ne more odločiti za najljubšega, saj ji jih je kar več všeč. Toliko je hitrejša, ko jo sprašujem o razlikah med spoloma. »Mislim, da ni nobene. Le da so moškemu pred tisočletji dovolili priznati, kaj potrebuje. Ženski je bilo prepovedano biti človeško bitje s potrebami, tako intelektualnimi, čustvenimi, biološkimi, hormonskimi kot seksualnimi. Le objekt in sužnja je lahko bila, stroj za rojevanje, strežbo v kuhinji, hiši in spalnici. Pota evolucije, pač! Ki ženski danes dovolijo zavedati se vsega tega. In iti naprej.«
Vejica rumenega grma
Povprašam jo še, kaj je pomembnejše, erotika ali ljubezen. Azra pove: »Za erotičen odnos je zagotovo pomembnejša erotika. Za ljubezenskega pa ljubezen. Vrhunec je, če se ta dva odnosa dogajata istočasno. Občutek, ki telesno združenje popelje v sublimacijo, v kateri se človek dotakne božanskega duha.« In ravno ljubezen je tista, zaradi katere je ostala v Sloveniji. Ko se spet poglobiva v rože, živahna pisateljica prizna, da ji jih podarja tudi mož. »Že od prve skupne pomladi mi podari vejico prvega rumenega grmovja. Rože dobim za rojstni dan, vedno rdeče. Čez leto si jih sama kupujem.« Simpatična pisateljica celo meni, da so rože neločljiv del srečnega odnosa z življenjem. »Občudujem jih!« Vse ima rada. »Posebno nežnost in strast pa gojim do mimoz, orhidej in vrtnic, seveda,« reče z nasmeškom na obrazu. Doma ima nekaj rož v lončkih, ves čas pa ji dom krasijo tedenski oziroma sezonski šopki. Tokrat si je kupila bele in rdeče vrtnice, oranžne okrasne veje in izbrala zlat, bogato okrašen venček s svečo. Na koncu samo še vneseno doda: »Najraje bi ves mesec preživela v tem ambientu, ki ga je cvetličarna pričarala na gradu.«