Azija jo privlači že od mladih nog

Nives Orešnik je ena od redkih slovenskih misic, ki so zmago na lepotnem tekmovanju zares dobro unovčile. Danes je uspešna osebna trenerka in glasbenica, spomini na leto 2012, ko je bila uradno najlepša Slovenka, pa so še vedno živi. »Vesela sem, da sem zmagala prav tisto leto, ko je bil svetovni izbor na Kitajskem. V ZDA sem namreč že bila, tudi večina evropskih držav mi ni tujih. Azija pa me je privlačila že od mladih nog, najbrž zaradi japonskih in kitajskih risank, ki jih obožujem,« se zasmeje 24-letna Mariborčanka.

Čeprav so bila dekleta, ki so sodelovala na svetovnem izboru, pod nenehnim pritiskom organizatorjev, so imele več priložnosti, da dodobra spoznajo kitajsko kulturo: »Ogromno smo hodile naokoli, čeprav me je malo motilo, ker so nas povsod priganjali, vedno se nam je nekam mudilo. V marsikaterem muzeju, templju ali pri kateri drugi znamenitosti bi se, če bi bila sama, zadržala dlje, a seveda se nisem mogla izmišljevati in si prilagajati natrpanega urnika.«

Nastanjene so bile v mestu Ordos v Notranji Mongoliji. Ponaša se z najsodobnejšo infrastrukturo in velikopoteznimi arhitekturnimi dosežki: nebotičniki s pisarnami, upravnimi središči, vladnimi stavbami, muzeji, gledališči, stanovanjskimi objekti in stadioni – eden izmed njih je gostil tudi finale izbora za miss sveta.

»Po eni strani mi je bila veličina tega velemesta zelo všeč. Kamor koli smo prišle, se je nekaj dogajalo, polno šovov so nam pripravili in tudi same smo nastopile na odru, ki je bil tako ogromen, da si težko predstavljam, da bom kaj takega videla še kdaj v življenju. Po drugi strani pa me je Kitajska prav s tega vidika razočarala; pričakovala sem namreč poduhovljen narod, kjer vse poteka počasneje, bolj umirjeno, v resnici pa so Kitajci kar malo hecni. Kot kakšni škratki skačejo naokoli, povsod jih je polno in na trenutke so že kar malo zoprni in vsiljivi, sploh do Evropejcev; neznanec te je sposoben sredi ulice brez vprašanja potegniti k sebi, samo zato, da bi se fotografiral s tabo. V dobi pametnih telefonov je ta njihova navada najbrž še toliko bolj izrazita.«

Poleg številnih parkov, ki so, kot pravi Nives, zelo lepo urejeni in za naš okus celo malce kičasti, so s puncami, ki so sodelovale na izboru, obiskale tudi severnokitajsko puščavo Ordos. Tam so imele eno od mnogo fotografiranj: »Seveda je bilo vroče, a so lepo poskrbeli za nas, na voljo smo imeli dovolj tekočine, tako da tudi na ta del potovanja hranim samo lepe spomine.« Najbolj pa ji je bilo všeč, ko so spoznavale življenje Mongolcev: »Ti se kar razlikujejo od Kitajcev. Veliko dajo na tradicijo, zelo spoštujejo živali in pozna se, da so se v zgodovini veliko bojevali. Čutila sem ta njihov vojaški, morda celo robustni odnos do življenja. Ampak meni je bil všeč.«

Všeč pa ji je bila tudi njihova kulinarika: »V nasprotju s sotekmovalkami s hrano nisem imela nikakršnih težav. Res je sicer, da večino časa nisem vedela, kaj jem, saj so bili meniji napisani le v kitajščini, natakarji pa so zelo slabo govorili angleško, tako da po navadi nisem vedela, ali so jedi, ki so bile pisane in hecnih oblik, v resnici zelenjava, meso ali kaj tretjega. Je bilo pa vse zelo dobro. Kar malo nespoštljivo se mi je zdelo od drugih deklet, ki so zahtevale, da jim postrežejo pomfri ali kruh, kitajska kulinarika tega pač ne pozna. Pa tudi škoda se mi zdi, da bi tisoče kilometrov od doma naročala hrano, ki jo jemo pri nas. Kaj ni smisel potovanj prav spoznavanje novih kultur?«

In kakšni so popotniški plani? »To poletje bom dopust na obali zamenjala za sever; obiskala bom namreč sestro dvojčico, ki zadnje mesece živi na Danskem.«