Luka zadnja tri leta opazno napreduje, s tem pa je zrasla veljava tudi Roku, ki mu tudi kot trenerju na začetku ni bilo postlano z rožicami. a je tega že vajen, saj je od nekdaj štrlel iz povprečja in buril duhove, tako s svojo zunanjostjo kot s temperamentom.
Z Rokom Predaničem (38) se poznava že od otroštva, ko smo v perojskem gozdu nasproti Brionov mnogi Slovenci preživljali poletne počitnice. Neverjetno energičen in športnik je bil že od malega, prav tako je že zgodaj rad hodil po svoji poti. Vztrajen in neumoren je še danes. Ustvaril si je čudovito družino, njegova Lucija mu je v vseh pogledih pisana na kožo, hčerka Julija je njegova ljubica. Dobila sva se v zgodnjem nedeljskem popoldnevu, na vrtu pred hišo v Skaručni, kjer Predanič-Kernovi živijo v najetem stanovanju, med pripravami na družinski piknik v čast Julijinega šestega rojstnega dne. Slavljenka je nasmejana skakala naokoli, Rok je počasi pripravljal žar, Lucija (36) je skrbela za vse ostalo.
Zažgal je šprinterice in za pol leta izginil
Dan prej je Luka Janežič (19) v Londonu osvojil četrto mesto na tekmi diamantne lige. »Pokazal je drugim in sebi, česa je sposoben, in to je pred olimpijskimi igrami zelo dobrodošlo,« je bil zadovoljen Rok. Za tekmovalca, kot je danes Luka, je potreben tudi dober menedžer. Rok sodeluje z Američanom, ki je eden najboljših za atlete, ki mu pošlje seznam zanimivih tekem, Rok pa potem izbere primerne. Tako je bilo tudi s tekmo diamantne lige, kamor je bil Vodičan povabljen. »V Sloveniji nima prave konkurence, zato mora v tujino, če hočeš napredovati, namreč potrebuješ močnejšo konkurenco,« je jasen njegov trener.
Potrebuje kombi za ekipo »Želim si sponzorski kombi, ki bi ga predelal, da bo opazen, v njem pa bi bila masažna miza in vse, kar potrebujemo na treningu. Bazo za priprave imamo v Medulinu, atleti so večinoma še brez vozniških izpitov in potrebujemo prevozno sredstvo.« | |
Rok, ki je atletiko začel trenirati šele kot študent, kot otrok je treniral smučanje in nato nogomet, je imel precej burno kariero. Že leta 2000 je bil v ekipi za olimpijske igre v Sydneyju, opravil je vse kvalifikacije, potem pa tik pred zdajci odpadel. »Zažgal sem sprinterice in pol leta me ni bilo blizu stadiona,« pove. »Nato me je poklical Srdjan Djordjevič, tri leta sem nato treniral pri njem, dosegel nekaj rekordov, po številnih poškodbah in zlomu obeh goleni pa končal tekmovalno pot. To me je potem pripeljalo do študija fizioterapije, ki sem ga uspešno zaključil v štirih letih, v tem času spoznal Lucijo in začel delati kot osebni trener,« pove umirjeno. Kot fizioterapevt je skrbel za nogometaše Interblocka, pa moško in žensko rokometno reprezentanco, mladinsko nogometno reprezentanco ...
Popravil Luko in postal njegov trener
Kot osebni trener je najprej začel delati z nogometaši, tistimi, ki so se že zavedali, kako pomembna je kondicijska priprava, in so trenirali tudi individualno. »S tem sem se preživljal že kot študent, čez čas je to preraslo v glavni posel. Treniral sem Jana Oblaka, Branka Ilića, Sebastjana Cimirotiča .., pol sedanje nogometne reprezentance je delalo z mano,« pove. Vadili so na stadionu ŽAK v Šiški, kjer trenirajo tudi atleti, in tako je pred štirimi leti na enem od treningov dobronamerno pri teku popravil tudi Luko Janežiča. »Imel je sicer trenerja, a enega tistih, ki tekmovalca pošljejo na ogrevanje, sami pa gredo na kavo, tekmovalec pa potem ves trening opravi sam,« pojasni Rok. Kmalu ga je poklical njegov oče in ga prosil, da bi treniral sina. In tako se je začelo. Dve leti je delal le z njim, po njegovem opaznem napredku pa so ga poklicali še drugi starši in danes ima v ekipi sedem atletov. »Štirje so zunajserijski – Luka Janežič, Anita Horvat, Gregor Grahovec in Zala Istenič, potem pa še Luka Končina, ki skrbi za vzdušje in motivacijo, Anja Gregorec, ki je tudi Lukovo dekle, in Luc Zalokar, tekač na 800 metrov, ki je naša maskota,« opiše svoje adute, ki nastopajo kot ekipa pod imenom 'Luka Janežič team'. »Super so, dihajo drug za drugega, si pomagajo med sabo,« je zadovoljen in ponosen nanje Rok. »Ko delam, delam profesionalno,« ne ovinkari. »Moje delo je postalo sicer precej stresno, a delam, kar imam najraje, to je posel, ki ga obožujem, zato v tem uživam, ekipa pa mi vrača vse, kar vložim vanjo,« je zadovoljen. »Pri mladih atletih je pomembno tudi, da ne trenirajo preveč, saj se še razvijajo.« Njegova ekipa tako nima veliko treningov, a ko delajo, garajo. »Po treningu obležijo prav vsi, česar pri drugih slovenskih atletih še nisem opazil,« pove.
Nežna duša z močnim oklepom
V Rokovo trenerstvo je vpeta vsa družina. Lucija je sicer kot fizioterapevtka zaposlena v kranjskem zdravstvenem domu in dela v enoti v Preddvoru, po službi pa že ves čas pomaga tudi v ekipi, njuna hčerka Julija je takrat običajno z njima. Rok Julijo vzame na vse priprave in največkrat tudi na treninge, tako da jo šport spremlja že od malega. In kakšen je Rok danes, vprašam Lucijo? »Nežna duša z močnim oklepom, je hiperaktiven, kolerik, ampak da stvari iz sebe. Jaz sem doma filter za vsa dogajanja, o vsem se pogovoriva. Ima močno karizmo, je družinski človek in je zelo čustven,« ga opiše. In kaj je njo najbolj pritegnilo pri njem? »Športni duh in njegova karizma,« zaključi.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«