»Brado ter lase si puščam, ker postajajo sivi, sicer pa spoznavam, da sem prestar, da bi mlad umrl,« je na svojem domu, ki mu pravi tudi Fort Ontario, zabavljaško razpoložen komentiral svojih 50 let Artur Štern. Dopolnil jih je že februarja, a je rojstnodnevno zabavo na posestvu na Vrabčah namenoma pripravil šele minuli vikend. »Odločil sem se, da prijatelje povabim zdaj, ko je topleje. Tudi sicer je v življenju vse lepše, ko si človek sam odredi, da bo vesel. Tako je danes mogoče eden najlepših dni mojega življenja, saj je tu veliko dobrih ljudi. Morda bom naredil še eno ali dve srečanji za abrahama,« je bil vesel, ko je bos pel, plesal, kramljal in se zabaval s kar nekaj ducat povabljenci. Pred dobrim letom je namreč sezul zanj prej vrsto let za vse letne čase in priložnosti značilne škornje, tako da so zdaj njegov prepoznavni znak dosledno bose noge.
Mama skrbela za kraške dobrote
Poleg kar nekaj prijateljev, znanih imen in sovaščanov, ki jih je povabil celo z vabilom na vaški tabli, je bila tam tudi njegova mama Gabriela. Skupaj s prijateljicami je v kuhinji skrbela za kraške dobrote, pri čemer jim je seveda pomagala Arturjeva že peta žena Mija. Veselo presenečenje so mu pripravili prijatelji, ki imajo za lastno veselje bend s pevko. Daleč nazaj je kdaj pa kdaj z njimi preizkusil svoj vokal, tokrat pa še kitaro.
Artur, ki je doktor bioloških znanosti, magister medicinskih ved, doktor veterine in avtor strokovnih knjig, romanov, poezije ter esejev, ostaja na sceni. V življenju je naredil že veliko nenavadnega in zaradi podobe, ki si jo ustvarja v javnosti, za marsikoga tudi nespodobno nedoumljivega. Sodeloval je v resničnostnem šovu Kmetija slavnih, nato v TV-kvizih Lepo je biti milijonar in Najšibkejši člen, leta 2007 je celo napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah, a se je izkazala kot medijski eksperiment, o katerem so snemali film Gola resnica. Hudomušno se pohvali s kar petimi porokami in nobeno ločitvijo. Nič manj ni ponosen na za zdaj še edini izvod svoje na roko napisane Arturiade. To je knjiga poezije, v kateri so verzi iz 10.000 črk, napisani kot palindromi – tako naprej kot nazaj se berejo enako. »To je nekaj najlepšega, kar sem mogoče sploh naredil v življenju.«