Saj ne da bi se bal velikega odra ljubljanske Drame, osrednjega slovenskega gledališča, me pa je, ko sem se mu počasi in plahoma nekako začel približevati, vsak stik z njim, vsak korak po njegovih s tisočerimi nepozabnimi in neponovljivimi spomini nabitimi deskami, navdajal z mešanico neopisljivega ponosa in strahospoštljive skromnosti.
Stati na njem, že to je bilo nekaj, o čemer sem samo sanjal. Govoriti, igrati, biti na njem kot igralec – to pa je bilo tisto največ, tisto, česar si kar nekako nisem in nisem mogel dopovedati, da se tudi v resnici dogaja. Dogaja meni, seveda.
Še prav posebno takrat, ko sem se zagledal napisanega v zasedbi predstave Bertolda Brechta Malomeščanska svatba v režiji Eduarda Milerja.
Toplina in uglajenost
Ne vem natanko, morebiti je bila to celo njegova prva velika režija v Drami, vsekakor pa vem, da je prišel iz Nemčije, kjer je bil že kar dobro uveljavljen kot igralec pa tudi nekaj režiserskih izkušenj je bilo, vsaj mislim tako, takrat že za njim.
Že na bralnih vajah sem spoznal, da je to neke prav posebne vrste človek; bolj tih kot ne, prej miren kot energično napet, z neko nepopisno všečno notranjo toplino in uglajenostjo, ki smo jo vsi skupaj, kar nas je bilo igralk in igralcev, dojemali kot maniro visoko kultiviranega svetovljana. In vse skupaj je bilo tako nezlagano, tako nenarejeno, tako pristno, da nas je dodobra presenetilo in na neki prav poseben način tudi razorožilo v naših ustaljenih hotenjih in predvsem navadah, ki so karakterizirale kot nravstvene poteze vsakega od nas.
Eduard je začrtal temeljito, marsikateremu morebiti celo nekolikanj tuje garaško ustvarjanje predstave, katere na videz dokaj skromna vsebinska predloga ni obetala kakega posebnega, kaj šele vrhunskega rezultata; še ena naloga abonmajsko koncipiranega gledališča, pač.
Kako smo se motili! Delo je bilo resnično težaško, a hkrati tudi sakramensko ustvarjalno, polno notranjih iskanj in raziskovanj lastnega igralskega jaza, polno mukotrpnih, a na koncu toliko bolj sladkih spoznanj o vsem, kar nas je obdajalo, in o življenju samem, polno do takrat še nevidenih igralskih interpretacij, ki jih ne mi ne vsi tisti, ki so spremljali naše delo, nismo poznali; delo je bilo ena sama velika gledališka ljubezen, pravi happening, ki sem ga pozneje v svoji igralski karieri tako zelo pogrešal.
Premišljeno in osmišljeno
Vsaka malenkost, vsaka kretnja, vsak gib, vsaka beseda, vsak zvok, vse, vse, vse, čisto vse je bilo tako do konca premišljeno in hkrati globoko osmišljeno, da je vsak lik zaživel v vsej svoji veličini, predstava pa je dobila naravnost fantastično končno podobo, vrhunsko v svoji odrski izvedbi, gromoglasno enkratno v svoji strahovito povedni sporočilnosti, neustavljivo močno v eni sami obče prepoznavni metafori bede malomeščanstva, bede človeka.
Z vsakim od nas se je Eduard ukvarjal posebej. Vlogo Mladega moškega, ki mi jo je zaupal, je igral v (mislim da) hamburški postavitvi Brechtove mojstrovine tudi sam, vendar mi ni nikoli vsiljeval svojega igralskega recepta, temveč me je čisto do konca motiviral z velikansko zavzetostjo in neko nerazložljivo, magično močjo, da sem kopal po svoji notranjosti, po svojem srcu in po svoji duši, in iskal odgovore na nešteta vprašanja, ki so se porajala v moji rahlo zmedeni glavi. In on je znal vedno in vseskozi razumeti moj nebogljeni položaj, znal mi je prisluhniti, znal je ob pravem času pritisniti na pravo tipko mojega ustvarjalnega jaza, odpreti do tistega trenutka meni popolnoma neznane igralske registre, izvabljati je znal iz mene vse tisto, kar nisem vedel, da znam in zmorem.
Bil je vseskozi neverjetno miren, bil je človek, ne režiser, ki je čisto do konca in še malo dlje popolnoma zaupal svoji igralski ekipi.
Čista gledališka čarovnija
Prišel je večer, ki za vsakega igralca pomeni največji stresni trenutek – premiera.
Zavesa je počasi odstirala naše obraze, sedeli smo kot kamniti kipi za veliko mizo. Sedeli smo, negibni, mirni in tihi. In je trajalo. In trajalo. In je bilo fascinantno (ko smo ta prizor igrali na Festivalu malih odrov v znamenitem Sarajevu, je publika začela skandirati, tako presunljivi smo bili. Skandiranje, če verjamete ali ne, pa še igrati nismo začeli!).
Potem so se začeli pred dodobra presenečeno publiko nizati posamezni prizori, tudi tisti, v katerih sem imel dominantno vlogo. Takrat se je tudi zgodilo tisto, česar svoj živi dan ne bom pozabil: po prizoru, ko nagovarjam vse prisotne in jim zapojem, pri tem pa počnem tako presunljivo vsakdanje, a tudi presunljivo smešne reči, se je vsulo. Publika je, kot da bi vse do tega trenutka v nekakšnem transu čakala, tako silovito zaploskala, da smo vsi skupaj onemeli, obstali in bili presenečeni! Slišalo se je samo ploskanje, ki je paralo ušesa, gromoglasno ploskanje igralski bravuri, silovito izraženo iskreno priznanje vrhunskemu gledališkemu dogodku, ki smo mu bili priča.
To je bil moj prvi profesionalni aplavz na odprti sceni, kot se temu reče v gledališču. Bil sem ganjen, tako zelo ganjen, da skoraj nisem mogel zadržati solz, ki so vrele iz otroško nebogljenih oči mladega igralca. Večjega priznanja ni, kot je aplavz na odprti sceni. Ni, vam povem!!!
In potem jih je bilo še nekaj, teh omamnih aplavzov. In bil je tudi aplavz po končani predstavi, ki mu ni bilo ne konca ne kraja; nekateri gledalci so celo vstali in klicali: »Bravo!«
Ja, to je bil pravljično magičen večer v ljubljanski Drami. Čista gledališka čarovnija.
Večer, ko smo vsi nastopajoči spoznali, kaj pomeni popolna predanost delu, gledališkemu ustvarjanju, gledališču. Večer, ko nas je bila – po predstavi – ena sama hvaležnost. Hvaležnost mojstru režiserju, hvaležnost človeku, ki je svoj individualni režiserski egoizem znal in zmogel nadomestiti z iskreno, predano ljubeznijo do vsakega izmed nas, ki smo imeli to opotekajočo se srečo, da smo bili v pravem trenutku na pravem mestu, da smo smeli z njim ustvariti nekaj, kar bo za vse večne čase zapisano v analih ljubljanske Drame in vsega slovenskega gledališkega ustvarjanja.
Eduard Miler nam je čisto tiho, mirno, skorajda plaho pokazal, kaj je vredno. In kaj je resnično dobro. Na način, ki ga imajo le veliki ljudje. Na način, ki ga imajo le gospodje, ki znajo!
In Eduard Miler je še vedno v mojem srcu zapisan kot gospod slovenskega gledališča. Počaščen sem, da sem lahko z njim in pod njegovim vodstvom prehodil del svoje gledališke poti. In skupaj z njim soustvaril del slovenske gledališke zgodovine. Hvala, Eduard.