Pol desetletja je minilo, odkar je Darja Koter, profesorica na akademiji za glasbo v Ljubljani, spisala zgodovino slovenske glasbe. Muzikolog Matjaž Barbo je knjigo opisal kot enega redkih poskusov nadgrajevanja zgodovine slovenske glasbe, v katerem se je avtorica z izjemno obsežno študijo lotila zahtevne celovite predstavitve slovenske glasbe v preteklosti. Da je šlo za prvo celovito zgodovino slovenske glasbe po polstoletnem premoru, odkar je izšlo monumentalno delo prof. Dragotina Cvetka, pa je bilo jasno vsakomur, ki se z glasbo ukvarja.
O zabavni glasbi nimamo kakšne monografije, antologije ali kakor koli se temu že reče. Poskusov je sicer bilo nekaj, a posebnih presežkov ni bilo zaslediti.
Vendar bi imeli kaj napisati oz. popisati in vse to pustiti mlajšim rodovom v spomin in morda opomin. Samo za hip je treba spomniti, da je bila prva slovenska skupina, ki je posnemala The Beatlese, Kameleoni. Nato, po uveljavitvi skupine Bijelo Dugme, pridejo s pomočjo Radia Študent v ospredje punk in skupine, kot so Pankrti, Ljubljanski psi in Otroci socializma. V osemdesetih letih so bile te skupine jedro glasbene scene, ki pa je bila še vedno prepredena s skupinami Lačni Franz, Martin Krpan, Šank Rock, Sokoli in drugimi.
V devetdesetih letih imamo na eni strani komercialno uspešne Big Foot Mamo, Siddharto, Sausages, Tabu, Nude in na drugi eksperimentalno izvirne in neodvisne bende, kot so Prisluhnimo tišini, Center Za Dehumanizacijo, Elvis Jackson in Demolition Group. Hardrock skupine, kot so Proletariat, Srou pa letu, Pridigarji, The fat nuns, Anonimous, Low punch, Man in the Shadow, Entreat, imajo nasproti množico DJ-jev, slovenski rap in ska-reggae sceno. Sto, dvesto, tristo strani bi bilo bržkone premalo za analitično popisovanje vsega, kar je zaznamovalo naš zabavnoglasbeni prostor.
»Edini poskus širšega pregleda zabavne glasbe in pop rocka je bila knjiga Dueti Mihe Štamcarja, toda luknje, ki zevajo tudi tam, so preprosto prevelike. Res je, tudi devetdeseta in ves poznejši čas bodo nekoč potrebovali kakovostno zgodovinsko refleksijo, toda prva luknja, ki jo je treba zapolniti, so prav gotovo osemdeseta. Pop/alter osemdeseta! Desetletje, ko je zabavna glasba doživela največje preobrate: tu so bili silovit vzpon videa pa razmah elektronike, tehnične izboljšave v koncertni opremi, številne nove plesne zvrsti (jazz balet, break dance itd.) in prva resnejša mreža subkultur, zakoličilo pa se je tudi večino žanrov pop rocka, ki jih poznamo še danes,« je nekje zapisal Žiga Valentič, pisec, scenarist in še kaj.
Okej, popevkarstvo je bilo že nekajkrat obdelano na različne načine, tudi o punku so radi pisali vsi, ki so bili vanj vpleteni. Da o narodno-zabavni glasbi niti ne pišem.
Narodno-zabavna glasba je z Ivanom Sivcem dobila zapisovalca, kakršnega bi si želela vsaka glasbena veja ali scena. Napisal je namreč šestnajst knjig o njej, med drugim monumentalno antologijo Vsi najboljši muzikanti, ki je izšla v dveh delih na kakšnih tisoč dvesto straneh.
Nekdo je dejal, da je vsaka antologija jantar časa. Zato je nemara razmišljanje o resni antologiji slovenske zabavne glasbe povsem ustrezno. Okej, pred časom so neki španski raziskovalci z analizo skoraj pol milijona skladb iz nabora popularne glasbe, od rocka, popa, hiphopa do metalne in elektronske glasbe, nastale med letoma 1955 in 2010, ugotovili, da omenjena popularna glasba v omenjenem obdobju ni prinesla bistvenih novosti, analiza pa da odkriva »precej omejen nabor harmonij in ritmov, zato pa precej drobnih trikov, s katerimi so avtorji hlinili novosti«.
Skratka; popularna glasba se v teh letih pravzaprav ni veliko spreminjala, ampak je večina skladb polna ustaljenih in splošno veljavnih glasbenih norm. Morda to drži, morda ne.
Vendar se mi zdi, da bi vsekakor morali poskrbeti za »jantar«; brez njega se namreč utegnejo za vedno izgubiti sledi o stotinah pesmi, albumov, tokov, smeri, žanrov in izvajalcev, ki so v zadnjega pol stoletja in še čez morda pustili večji pečat v našem prostoru kot gledališčniki in pisatelji, pa nič ne de, če ta pečat ni bil venomer kakovosten.
Veselim se dne – pa naj bo magari tih deževen dan – ko bom prejel vabilo na predstavitev celovite antologije slovenske zabavne glasbe.
