O njej se je pisalo marsikaj, zanjo predvsem bolečega. Pravi, da je sčasoma dobila tršo kožo in kar se da mirno nadaljevala svoje poslanstvo, kot imenuje svoje novinarsko voditeljsko delo. Znanje je vrednota, v katero vlaga! Končuje doktorat na filozofski fakulteti in snuje ideje za oddaje, ki bi družbo obračale k dobremu.
Kje bi začeli, žena, mati, televizijska osebnost, študentka v končevanju doktorata?
Kjer hočete, jaz sem že sanjala ta intervju in si mislim, da imate zagotovo kakšno posebno prvo vprašanje. Spomnim se, da ste Boruta Pahorja vprašali, ali se kaj ukvarja s tem, kaj si bodo ljudje mislili o njem, da v tako kriznem času, ko naj bi se ukvarjal s težo državnih problemov, daje osebni intervju. Vaša prva vprašanja so vedno kakšen majhen izziv. (nasmeh)
Torej, pred petimi leti ste prejeli viktorja za obetavno medijsko osebnost. Bi danes rekli, da ste upravičili naziv obetavna? Kaj ste obetali in kaj naredili?
Po tistih Viktorjih je bila ena mojih prvih izjav, da se zavezujem, da bom to upravičila. Valič je na eni naslednjih prireditev raziskal, kaj se dogaja s tako imenovanimi obetavnimi, in ugotovil, da jih je šlo kar nekaj iz tega posla, eni so zgradili hišo, jaz pa da sem zanosila. (nasmeh) Še vedno sem tu in se čutim zavezano, da ne stagniram, se razvijam tudi kot človek, ki dela v dobro družbe, in obstanem v tem poklicu, o katerem danes že lahko rečem, da je moje poslanstvo. Kipec je v dnevni sobi, postavljen za kipcem konja, in vsake toliko ga pogledam, češ, glej me, delam!
Vi ste torej resno in zelo odgovorno vzeli to nagrado? V trendu zadnjih časov, ko mnogi niti ne pridejo ponjo na podelitev.
Seveda sem jo vzela resno, je pa res, da sem bila zelo mlada in presenečena nad tem, da je sploh kdo videl, da delam. To so bili moji začetki in priznanje mi je veliko pomenilo, je pa veselje trajalo kratek čas. Hkrati z nagrado sem dobila tudi precej gorja, takrat so se mediji razpisali in začeli širiti kar nekaj neresnic, me tudi javno pljuvati. Bila sem precej razbolela, to je bilo zame, kar se tiče medijev, pravzaprav najtežje obdobje doslej. Vsa slovenska zavist se je dvignila, kolesje je začelo mleti, češ, tu je ena mlada ženska, ki lahko nekaj naredi, dajmo jo, pritisnimo jo k tlom! Očitali so mi tudi, da me je postavil mož, da brez njega mene ne bi bilo. Jaz pa sem dobro vedela za vsak svoj korak. Po avdiciji, ki sem jo opravila, sem nekaj časa delala brez honorarja, skoraj nihče sploh vedel ni, da delam, niti pisnila nisem, da bi si želela kakšnega plačila. Potem sem nekaj časa samo v montaži popravljala zvok, ni mi bilo do tega, a sem delala in čakala, kdaj bom lahko vsaj kaj rekla, naredila kakšen kratek prispevek. Čez nekaj časa so mi rekli, da lahko preberem v tonskem studiu stavek, dva in ga bodo dali v prispevek. In tako je šlo, počasi, korak za korakom, dokler ni prišel izziv, daj, postavi se pred kamero in povej kaj. Od takrat je šlo pa res strmo navzgor, dobila sem prvo plačo in začela ogromno delati, skoraj vse dneve.
Spomnim se, da ste od nekdaj govorili o nacionalni televiziji kot o kakšni sveti hiši, vam je bilo res v ponos biti del te ustanove. Kako jo dojemate danes, ko ste redno zaposleni, ko že imate nekaj izkušenj?
Jaz sem bila res naivno zaljubljena v to hišo! Poveličevala nacionalni medij. Zadnja leta in vsi ti dogodki pa so mi prinesli drug pogled, še zmeraj jo imam rada, vendar ne utopično, ne iluzorno. Malo sem se odljubila od tega sistema, ki zna biti tudi trd, neizprosen, hinavski. Notri je toliko vsega, predvsem različnih ljudi, smo kot Slovenija v malem; najbrž delujejo povprečni, nadpovprečni in podpovprečno talentirani. Kjer je toliko ljudi, so meje, medsosedski spori, družinske zdrahe, opravljanje, igrice. Tvoja pa je odločitev, ali boš ohranil sebe, boš rešil svojo dušo – kot so me opozarjali izkušeni. Jaz sem se odločila: tukaj bom delala, igric se ne bom šla, poskušala bom delati, kar izvorno mora nacionalna televizijska hiša. Sporočam, se trudim, da sem dinamična, iskrena, širim informacije, ki bodo naredile dobro, in ne zla. Želim, da se moji gostje počutijo dobro, na to prevečkrat pozabimo.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
