Ljubkovalno mu pravi Pikec. »Je pa smešno, da se včasih Miha obrne na kakšno ljubkovalno besedo in reče: 'A meni govoriš?'«
Porod ima v lepem spominu. »Imela sem veliko sreče, brez vseh zapletov je šlo, popolnoma šolski porod. Precej hitro sem se sestavila po njem, zdaj pa sem neprespana, tako kot vsi novopečeni starši. Z Miho si ga ponoči malo podajava in upava na kakšno prespano uro. Ampak saj to je normalno,« se nasmehne. »Če spimo tri ure v kosu, smo že kar veseli.«
Vprašam po primerjavi s prejšnjim življenjem in Ana reče: »Joj, nemogoče, res! Kot prvo: spoštovanje vsem staršem zaradi tega, ker je to najtežji poklic na svetu. Res velika odgovornost. Samega sebe moraš tudi umiriti, ker otroci vse čutijo. Nikamor se ti ne sme muditi, sploh pa ne, kadar ga hočeš uspavati, ker potem ne bo nikoli zaspal,« reče v smehu. »Res, kapo dol vsem staršem! In občudovanja vredno je, da imamo 11 mesecev porodniške.« Opaža pa naslednje: »Pri nas se še vedno čudno gleda žensko, ki gre po štirih mesecih v službo, češ zakaj ne preživljala časa z otrokom. Mislim, da je vse stvar organizacije. Če je srečna mama, je srečen otrok. Če se organiziraš, se dogovoriš s partnerjem, imaš dobro babico, ki ti pomaga – kot jo imamo mi –, je vse mogoče. Zdi se mi prav, da imajo ženske tudi svoje življenje, ne da so samo mame. Še posebno na začetku te otrok potrebuje, potem pa moraš narediti tudi kaj zase. Drugače izgubiš sebe in nisi srečen. Živimo v takem svetu, v katerem je vedno manj samo mam.«
in mu lahko daješ hrano.«
Pivo za dojenje
V teh petih tednih, odkar je mamica, si je že privoščila kakšno uro zase. »Nekajkrat je Pikca odpeljal na sprehod Miha sam, da sem se šla jaz v kad malo razvajat. Včeraj sem šla recimo na pivo, pravijo, da je dobro zate, če dojiš. Vsake tri dni si privoščim nekaj zase.« Med sprehodom pove, da se zdi ji dojenje zelo pomembno. »Ne samo, da krepiš otrokov imunski sistem s svojim mlekom, v prvi vrsti pa se mi zdi to stik med mamo in otrokom, navezanost. Ni lepšega, kot da imaš otroka pri srcu in mu lahko daješ hrano. Zdi se mi pomembno že zaradi občutka. Pravzaprav te on dobesedno vonja. Dojenje je nekaj časa zelo pomembno, ni pa treba dojiti dve leti, nekatere ženske res pretiravajo.«
Ko prisloni otroka k sebi, še pove: »Se mi pa zdi, da ženske ne smejo biti obremenjene z dojenjem, ker sem tudi sama na začetku videla, kako me je skrbelo, ker mi ni takoj steklo. Vsi izvajajo tak pritisk nad tabo, da je treba dojiti. Nekatere pač ne morejo … Nekatere pač niso narejene za dojenje in mislim, da si ženske tega ne bi smele očitati, saj na srečo živimo v času, ko je nadomestno mleko dovolj dobro. In otroci lahko ravno tako dobro zrastejo.«
O svojih prvih občutkih po porodu govori s posebno milino na obrazu. »Najprej občutiš olajšanje, ko zaslišiš otročkov jok. In potem te pomirijo, da je vse v redu. Šele čez pet minut sem ga dobila k sebi … To je tako drobno, majčkeno, prikupno … Ne morem reči, da sem začutila popolno ljubezen, ampak takoj na začetku pa začutiš popolno srečo.«
Miha je bil tudi pri porodu. »Kar dobro sem ga izmučila. Brala sem o tem, da je dobro, ko imaš popadke, stati ali biti na vseh štirih, viseti na partnerju, zaradi težnosti. Da težnost naredi svoje in se hitreje odpiraš. Tudi ko mi niso več dovolili, da stojim, sem klečala na postelji in visela na Mihi.«
Poroka bo
Simpatična balerina se zaveda, kako pomemben je pravi partner. »Že pri nosečnosti, porodu in potem sploh v prvih mesecih je zelo pomembno, da ti stoji ob strani. Tudi ker ti nagajajo hormoni. Zjokaš se za vsako neumnost. Potrebuješ partnerja, ki je z dvema nogama na tleh in te podpira. Spoštovanje mamam, ki so same v nosečnosti, same pri porodu in potem še same naprej. Jaz ne vem, ali bi to zmogla. Kapo dol mojemu dragemu, da je tako fajn, kot je.«
Ko se usedeva v Plečnikovih Križankah na pijači, se spomni: »Najbolj smešno je to, da pravijo, da že med nosečnostjo postaneš malo zmeden. Miha je rekel: 'Ti nisi zmedena, IQ se ti je malo zmanjšal. Da se navežem na prej: sama pri sebi opažam, da sem tako raztresena zaradi hormonov, otroka in vsega skupaj, da sem zadnjič, ko sem bila v trgovini, pozabila tri kode od treh kartic! Zdaj moram na banko po tri nove PIN-kode,« se nasmeji. Nosečnost je bila sicer načrtovana. »Oba sva si želela otroka, ampak ko sva se odločila, da bi ga imela, sva mislila, da imava še nekaj časa. Moram reči, da sem bila zelo presenečena, ker se je takoj zgodilo. Po eni strani sva bila srečna, po drugi strani pa je bil kar šok.«
O poroki za zdaj ne razmišljata. »Enkrat bo najbrž že prišel čas tudi za poroko, zdaj imava drug življenjski izziv, to je najin fantek.« Nato prizna: »Včasih se počutim, kot da sem padla z Marsa. Včasih se počutiš, kot da sploh ne veš, kaj delaš. Ampak potem vidiš, da otrok preživi, lula, kaka, spi, torej delaš vse prav.« O otrokovih plesnih zametkih pravi: »Za zdaj vem, da nima baletnih stopal, ker ima taka stopala kot Miha, torej bo hiphoper. Zelo velik bo, ker se mu vidi, da ima velika stopala. Po mamici ne bo,« se nasmehne.
Otrok se ravna po polni luni
Ko pijeva, se spomni še dneva, ko je rodila: »Vedela sem, da bom rodila prej. Bila je polna Luna in rodila sem tri tedne prezgodaj. V bolnišnici je bila norišnica. Luna res deluje, ker sem že mesec dni prej na polno Luno dobila popadke in se ustrašila, da bom rodila. In je bila panika. Potem sem en mesec pozneje na polno Luno. Hvala bogu je bilo že 37 tednov in sem že bila zunaj vseh nevarnosti. Ravno tisti dan sem bila naročena v trgovini Mali zakladi za ureditev otroške sobe in so se morali znajti brez mene.« Zdaj verjame v moč polne Lune. »Nisem verjela, ampak je res! Do dvanajstih dopoldne nas je 13 rodilo. Norišnica je bila v porodnišnici.«
Pred nekaj dnevi je bila spet polna Luna in Ana pravi: »Bila je prva noč, da lahko rečem, da smo spali. Ob štirih smo se zbudili, da bi podojila otroka, in sem rekla: 'Miha, veš, da mi je točno pred enim mesecem ob štirih zjutraj odtekla voda.' In sva pogledala otroka in je spal.«
S spremembo svojega telesa se ne ubada preveč. »Verjamem v to, da lahko z voljo in disciplino spraviš telo popolnoma nazaj v formo.« Ano poznamo tudi kot ljubiteljico zabav. »Za nekaj časa je zdaj zabav konec. Ampak to še ne pomeni, da bomo postali zapečkarji. Z Miho sva se dogovorila, da greva na koncert Siddharte in bo mali pri babici.« Tudi o tem, da bi obula baletne copatke, že sanja. »Obula bi jih rada že jeseni, ko pripravljamo ponovitev Romea in Julije. To sem že plesala, kar pomeni, da je star projekt in ne bo tako zahtevno, zato se mi zdi realno, da lahko to izpeljem.«
Preden se posloviva, zloži voziček v avto, pogleda otroka in reče: »Najlepše je zdaj, ko v šestem tednu že dobivam majhne nasmehe in z očmi sledi mojemu glasu. Zato imajo ljudje otroke.« Ob koncu še reče: »Jaša mi je prinesel predvsem globljo povezanost med mano in Miho. Zdaj imava vez do konca življenja. Odločila sem se, da bo on oče mojih otrok, ker bi rada bila z njim do konca življenja. Upam le, da bomo čim prej ujeli ritem in se imeli lepo.« Upamo pa tudi, da bomo Ano že kmalu videli na baletnem odru.
