Ana Karneža, 16-letna dijakinja drugega letnika Škofijske gimnazije Maribor, je preteklo nedeljo navdušila tako žirijo kot gledalce letošnjega šova Slovenija ima talent. S svojo neverjetno pozitivno energijo in čustveno odpeto pesmijo Ne čakaj na maj je drobno dekle mnogim privabilo solze v oči.
Po klepetu z njo lahko mirno zapišemo – Ana je posebno dekle. Rodila se je z redko boleznijo, zaradi katere njeno telo ne raste sorazmerno z leti. A to je sprejela tako, da se ne vidi kot invalida. Ko klepetaš s to nasmejano gimnazijko, imaš občutek, da je starejša. Zaradi bolezni je dozorela prej kot vrstniki, s katerimi se zelo rada druži, pozitivna energija, ljubezen in veselje do vsega, predvsem do življenja, pa kar kipijo iz nje.
Takega odziva ni pričakovala
Z Ano so vselej, pove mama Irena Rojko, ravnali kot z zdravim otrokom. Prilagoditve, ki jih je zahtevala bolezen, so pač sprejeli in so postale del njihovega vsakdanjika. Zato je najstnica izjemno samostojna, res pa je, da kljub temu ob sebi vedno potrebuje nekoga, ki ji priskoči na pomoč. Hitreje se tudi utrudi in prav zato je na najin klepet v Mariboru prišla še mama. Zadnji teden po oddaji je za mlado pevko namreč zelo naporen, tako da jo poskušata mama in oče Branko vsaj malce obvarovati pred mediji. Seveda bi rada ustregla vsem – dala intervjuje, odgovarjala na tisoče pozitivnih sporočil, ki še vedno prihajajo, redno sledila pouku in še kaj, a vsega je preprosto preveč. Čeprav je najprej zanikala, je na mamino prigovarjanje vendarle priznala, da je zelo utrujena in da je za njo najbolj nor in naporen teden doslej. »Pričakovala sem odziv, česa takega pa prav gotovo ne,« je bila iskrena.
»Še nikoli nisem doživela tedna, ki bi bil podoben temu,« je smeje povedala Ana v svoji sobi doma Zavoda Antona Martina Slomška, kjer biva med tednom. Izbira šole je bila skrbno pretehtana, a zaradi pomoči, ki jo nenehno potrebuje, in dejstva, da želi na klasično gimnazijo, prav velike izbire v Mariboru ni imela. Odločila se je pravilno, se zelo dobro vključila v okolje, predvsem pa je njeno bivanje zaradi dvigal, klančin in drugih prilagoditev tu zelo prijetno. Prostega časa ne zabija pred računalnikom, televizijo gleda redko, raje se pogovarja s prijatelji. Le tega, da ne more, kot v domači hiši na Ptujski Gori, kar naenkrat začeti glasno prepevati v katerem koli času dneva, se je morala navaditi. Občasno ji še uide, a hujših težav zaradi tega ni bilo.
Znana pesem za uvod
»V šoli sem pričakovala prepoznavnost, a ne take,« pove Ana, ko so ji sošolci v ponedeljek po oddaji množično čestitali. Avdicije so posnete vnaprej in o oddajah tekmovalci ne smejo govoriti, zato so morali sošolci počakati na posnetek, da so videli, kako se je odrezala.
Da bo prišla v drugi krog tekmovanja, je upala, saj so bili odzivi na njene pevske nastope vedno zelo pozitivni. Za uvodni nastop je izbrala znano pesem, za katero je vedela, da jo bo odpela brez večjih težav, pritiska in treme. Te sicer skorajda nima več, prvi nastop na velikem odru ljubljanske opere pa je bil vendarle drugačen. »Prijateljice in tisti, ki me dobro poznajo, so zaznali, da se mi je na začetku malce tresel glas, a sem hitro padla v pesem in se nato povsem sprostila,« strne občutke.
Za prijavo na tekmovanje se je odločila sama, a seveda, kot vedno do zdaj, po pogovoru s starši. Spremljala je vse talente ter si vselej želela stopiti pred kamere in se predstaviti, a se za ta korak ni počutila dovolj trdno, morda tudi zrelo. Poleg svojega petja je širni Sloveniji povedala, zakaj je na prvi pogled drugačna od večine. Letos je čutila, da bo vse to zmogla. In je.
Poje od dveh let
Čeprav to pesem poje že nekaj časa, je dva tedna pred avdicijo redno hodila na vaje k svoji učiteljici petja Dadi Kladnik. Ana je veselje in nadarjenost za petje pokazala zelo zgodaj. »Že ko je bila stara dve leti, je nenehno prepevala, znala je pesmi celotne slovenske scene, pela je, plesala. Takrat je še lažje hodila in tako je doma nenehno nastopala,« se spominja mama. »Po prvih nastopih sem prejela zelo pozitivne odzive, zato sem se s petjem začela bolj resno in načrtno ukvarjati,« doda Ana. Ker za tako majhne pevsko nadarjene otroke takrat niti v Mariboru, kaj šele na Ptuju, niso našli učiteljev petja, so jo na začetku nekajkrat na mesec vozili v Ljubljano. Doslej se je odzvala vsem vabilom na nastope, a kot kaže, bo morala odslej koga, četudi stežka, zavrniti, saj je klicev in prošenj preprosto preveč.
Seveda se med pozitivnimi odzivi najdejo tudi taki, ki pravijo, da Ana nima talenta, da je fušala in pesem odpela povsem povprečno. Ko prebere kaj podobnega, ji ni vseeno. A da ji vsi ne bodo naklonjeni, je vedela, še preden se je podala na tekmovanje, saj so jo starši dobro pripravili na vse plati glasa ljudstva. Pravi tudi, da je pozitivnega toliko več, da si slabih kritik ne žene k srcu. Zaradi bolezni je njena koža postala debelejša in navadila se je marsičesa.
Buljijo le še redki
Slovenci na drugačnost gledamo drugače kot nekoč, ugotavljata Ana in mama. »Ko je bila majhna, so vsi gledali za njo, sedaj pa je drugače, ljudje so bolj odprti,« razmišlja mama. Več se govori o tem, tako da izstopajo le še redki. »Ko sem bila mlajša, me je buljenje seveda bolelo, potem pa sem se sprejela in takih pogledov niti opazim ne več. Če pa že kdo strmi vame, mu sedaj na primer pomaham in potem mu postane nerodno,« se nasmeji Ana.
In kakšen je njen dan? Rada spi čim dlje in včasih jo tudi dve budilki komaj spravita iz postelje. Ko se uredi, pride ponjo spremljevalka in gresta k pouku. Kar pomeni krajši sprehod po hodniku in klančini do dvigala, ki jo odpelje do učilnice. Pri pouku ima najraje angleščino, ker ji gre in se ji je ni treba prav veliko učiti, pa književnost oziroma slovenski jezik in matematiko. No, gre ji večinoma vse, pri vsakem predmetu se najde kaj zanimivega. Za študij pa, morda za dekle, ki bi se rado profesionalno ukvarjalo s petjem, presenetljivo, razmišlja, da bi izbrala psihologijo. Za to jo je navdušila mama, sicer sociologinja, ki je njena vzornica. Ana zelo rada opazuje, analizira ljudi in se poglablja vanje. Če kdo, potem ona prav gotovo ve, da ljudi ne smemo soditi po zunanjosti.
Družabna perfekcionistka
»Mislim, da sem pozitivna, vesela, komunikativna in zelo družabna.« To, da je prava perfekcionistka, na kar jo spomni mama, pa je občasno tudi njen minus, ugotavljata, še posebno v šoli, saj bi vse rada naredila najbolje. »Rada si zastavljam cilje, rada bi nekaj dosegla, zato se tudi potrudim,« razmišlja Ana.
Želje bo prilagodila
Kaj bi naredila z denarjem, če bi zmagala na Talentih? »Kmalu bom potrebovala nov invalidski voziček, v prihodnosti me čaka še kakšna operacija nog, najbrž še kakšen poseg. Vse to ni poceni in vedno je treba nekaj primakniti, zato bi denar prišel zelo prav,« zrelo razmišlja 16-letna Ana. Rada bi potovala, videla čim več sveta in bila čim bolj samostojna, a se zaveda, da povsem brez pomoči nikoli ne bo šlo. Zato bo želje in načrte prilagodila, odrekla pa se jim ne bo.
