Neverjetnih 33 let je trajala njegova kariera. Danes, prav na svoj 39. rojstni dan, se Aljaž Pegan poslavlja od svojih navijačev in najljubšega orodja, droga, na katerem je blestel dolga leta. Svetovni prvak, trikrat svetovni podprvak, dvakratni evropski prvak, enkrat je dobil srebro, dvakrat bron, na tekmah svetovnega pokala je zmagal 28-krat. On se poslavlja, ostala bo njegova prvina – pegan. Težka, sam je ne zmore več, tako kot se ne zmore kosati s tekmovalci, tudi pol mlajšimi od sebe.
V gimnastiki ni denarja
Poškodbe Aljaža mučijo že dlje, posledice v mladosti zlomljenega, a nikoli operiranega gležnja tako rekoč od nekdaj, hrbet zadnjih nekaj let. Terapije ne pomagajo več, ko se to zgodi, razum dokončno pove, da nima več smisla tvegati. »Že tako po vseh teh letih ne moreš pričakovati, da boš ne vem kako zdrav, ker vrhunski šport pač še nikoli ni bil zdrav, sploh če se z njim ukvarjaš toliko časa. Boli te vse. Tudi meni zjutraj vstati ni piknik,« je povedal Aljaž v enem od svojih številnih intervjujev.
V teh dneh je veliko povpraševanja po njem. V letih, ko je zmagoval, redno in z velikim naskokom pred tekmeci, v času, ko sta z Mitjo Petkovškom domov nosila odličja z največjih tekem, je bilo te pozornosti pravzaprav manj. Gimnastika pač ni komercialni šport, denarja v njem je bolj malo. Te vsaj ne more pokvariti, se šali Aljaž. Službo mu je dala Slovenska vojska, sponzorski denar Jože Mermal, od bolj kot ne skromnih prihrankov, sploh ker se bo družina konec meseca povečala še za eno članico, pa veliki šampion ne bo mogel dolgo živeti. Pri nas pač ne.
Obupne razmere za vadbo
Trener ne bo, pravi. Bi pa rad ostal v gimnastiki, privabljal mlade, si prizadeval za boljše razmere za vadbo. On je imel slabe. Kaj slabe, zanič. Pri 13 letih je prišel v Trnovo, v skupino trenerja Jožeta Mešla, s katerim je ostal do konca. Še vedno ga vika. Trener je bil vedno strog, ampak vizionarski in navdihujoč. Brez njega, no, tudi brez staršev, ki so ga vedno znova spodbujali, naj vztraja, bi Aljaž morda sklenil pot vrhunskega tekmovalca že veliko prej. Ne nazadnje prav zaradi obupnih razmer za vadbo v tisti majhni trnovski dvorani, v kateri se je pri obratih na drogu z nogami zaletaval v strop in imel na tekmovanjih v velikih dvoranah vedno malo težav z orientacijo. Pa tudi s seskokom. Nekajkrat je ostal brez vrhunske uvrstitve prav zaradi slabšega seskoka, brez obžalovanja prizna Aljaž.
Leta 2005 je dosegel svojo najljubšo zmago, naslov svetovnega prvaka v Melbournu. Prvenstvo si bomo Slovenci za vedno zapomnili, ker je takrat zmagal tudi Mitja Petkovšek. Avstralci so imeli pripravljeno slovensko himno. Ko je Pegan deset let pred tem, pri dvajsetih, zmagal na EP v Pragi, naše himne tam niso imeli, pa so jo zato ubrano zapeli kar navijači, se spominja Aljaž. Zagotovo eden lepših spominov. Manj lep je tisti, da se mu je uvrstitev na olimpijske igre zaradi pravil mednarodne zveze kljub vrhunskim rezultatom vedno znova izmuznila.
Opravičilo ob koncu
Zdaj, ob koncu, je dobil malce zavito opravičilo svetovnih funkcionarjev zaradi tega, ampak čisto potolažilo ga ni. A bilo je, kar je pač bilo, tega ni mogoče spremeniti, pravi Aljaž, in tudi obžalovati nima velikega smisla. Njegova glava je bila vedno trezna, čustva umirjena. Bilo je obdobje, takoj po tistem naslovu svetovnega prvaka, ko mu kljub dobri telesni pripravljenosti ni šlo najbolje. Takrat se je prepričal, da je res, kar pravijo – veliko stvari se skriva v glavi, ne v mišicah.
Zdaj se torej ne Aljaževa glava ne mišice ne morejo več kosati z mlajšimi. Sodobne smernice v gimnastiki mu pravzaprav sploh niso več všeč. Štejejo zgolj prvine, njihova zahtevnost, izvedba veliko manj, skoraj nič. Aljaž je vedno slovel in zmagoval tudi zaradi svoje elegance. Prepričan je, da gledalci zdaj uživajo veliko manj, kot so nekoč. Tudi zato bi rad za gimnastiko navduševal mlade, njim in njihovim staršem pokazal, da je to izjemno lep, ne zgolj nevaren šport.
Zdaj bo imel več časa za družino pa za počitnikovanje na morju. To obožuje, nekoč bi rad živel ob njem, lovil ribe, imel mir. In se tu in tam spomnil časa, ko je bil vrhunski športnik, eden najboljših, kar smo jih Slovenci kdaj imeli.
Pet vprašanj za Aljaža Pegana
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Predanost delu.
S kom bi si želeli preživeti dan?
S prijatelji iz mladosti.
Vaša največja razvada?
Jutranja kavica in rogljiček.
Vaša najljubša knjiga?
Trenutno imam največ veselja ob branju knjige Maček Muri, ki jo prebiram svoji hčerkici.
Vaša najljubša jed?
Riba na žaru.
