Življenje Alfija Nipiča je bilo na vrhuncu kariere prežeto s potovanji po svetovnih prestolnicah. »Z Avseniki smo gostovali tako rekoč v vseh večjih evropskih mestih, sedemkrat smo obiskali ZDA in Kanado, dvakrat pa smo bili v Avstraliji. Prav to je ena od mojih najljubših destinacij,« nam zaupa 69-letni Mariborčan. »V deželi tam spodaj je vse drugače. Trava je drugačna, živali so drugačne, drugačni so tudi ljudje. Najbolj me je presunilo to, da je Avstralija, ko gre za naravo, v resnici zelo puščobna. Ob morju resda najdemo milijonska mesta, kot so Sydney, Melbourne in prestolnica Canberra, notranjost pa je le ogromna kamnita pokrajina,« se spominja glasbenik.
Plus Minus Šoping |
Alfijevo življenje je z Avstralijo še tesneje povezano, saj ima tam tudi sorodnike. »Dva moja bratranca sta Avstralca. Eden od njiju se ukvarja s kmetijstvom in ima res ogromno posest. Da si boste lažje predstavljali, vam povem tole anekdoto: ima več sto ovac, ki se prosto pasejo. Hrani jih dvakrat na dan, razpršene pa so po tako veliki površini, da jim krmo meče kar iz letala.« Po drugi strani so ogromne razdalje lahko moteče, še pove: »V Evropi, predvsem pa v Sloveniji, tega nismo vajeni. Dolgotrajne vožnje od mesta do mesta so bile zame in tudi za sopotnike že zelo dolgočasne in vsake toliko celo prav neprijetne.«
Avstralija slovi tudi po opalu, dragocenem kamnu, ki ga nabirajo v rudnikih. »Spoznal sem Slovenca, ki ne le da dela v takem rudniku, ampak v njem celo živi. Pod zemljo ima kamnito stanovanje, kjer je vse leto prijetna temperatura,« pove pevec. V Avstraliji sicer živi od 20.000 do 25.000 Slovencev in Alfi je z Avseniki večinoma gostoval pri njihovih družinah. »Ta država je multinacionalka v pravem pomenu besede. To se kaže na vseh področjih tamkajšnjega življenja,« pove. »Predvsem pri kulinariki. Jedel sem tako kenguruja kot kranjsko klobaso in govejo juho. Njihove vinske karte so zelo zanimive, saj hitro ugotoviš, da ponujajo žlahtno kapljico iz vseh koncev sveta.« Nad značilnimi specialitetami sicer ni bil najbolj navdušen: »Kengurujevo meso sem pokusil iz radovednosti, a mi ni bilo preveč všeč. Okus je podoben sladkani govedini.«
Kot rečeno, se je Alfi v deželi tam spodaj največ družil z avstralskimi Slovenci, a so Avseniki obiskali tudi tamkajšnje domorodce. »Aborigini živijo zelo skromno, večinoma v notranjosti celine. Znano je, da so lahko agresivni, a meni se niso zdeli taki. Ljudje se tam premalo zavedajo, da so bili aborigini tam pred priseljenci iz tujine, ki so v resnici zavzeli njihov naravni prostor in jih prisilili, da so se jim umaknili v puščavo,« meni Alfi. »Pozna pa se, da so po izobrazbi še precej za preostalim svetom. Ko me je poglavar vasi, ki smo jo obiskali, vprašal, od kod smo, in sem mu povedal, da iz Slovenije, je le vprašujoče pogledal. Nato sem mu poskušal pojasniti, da je to nekje v Evropi, na kar mi je dejal: 'Aha, Evropa, to sem pa že nekje slišal,'« se z nasmeškom spominja glasbenik.
Kljub številnim potovanjem ima Alfi še vedno nekaj neizpolnjenih želja. »Nikoli nisem bil v Afriki, na Kitajskem in Aljaski. To so tri destinacije, ki si jih želim ogledati, a nisem prepričan, da mi bo uspelo. Dejstvo je, da leta neizogibno bežijo, s starostjo pa človeku tudi želja po odkrivanju eksotičnih krajev počasi plahni,« prizna. Za konec še pomenljivo pripomni: »Prav s potovanji pa sem spoznal, kako resničen je rek Povsod je lepo, a doma je najlepše. Ali kot pravi ena mojih pesmi: Kjer koli že sem, me ceste za praznike vodijo domov ...«
