Alenkina pot v globoko modrino

Šestintridesetletna Alenka Artnik iz Kopra je bila še pred dvema letoma, ko se je znašla v Egiptu na obali Rdečega morja, čisto običajna ženska. Letos poleti pa se je na svetovnem prvenstvu (AIDA) v potapljanju na vdih z monoplavutjo potopila neverjetnih 100 metrov in postala svetovna prvakinja in četrta ženska, ki je z enim vdihom dosegla to globino.

Ste po duši športnica?

Vsekakor. Že v osnovni šoli sem bila v vseh športih zelo dobra. Oče je bil zelo ponosen name, ker sem najmočnejšega sošolca premagala v polaganju rok. Potem sem se usedla v kajak in trenirala 10 let, skratka, vseskozi sem bila blizu vode. Že kot mala pikolina sem bila prava vodna želva, kar naprej sem čofotala in prebirala kamenčke, tako da sta me morala oče in mama vleči iz vode. Spomnim se dneva, kako me je oče učil plavati. Bil je širokopleč, oklenila sem se ga na hrbtu in tako sva plavala, nekega dne pa me je izpustil. Spomnim se tudi, kako sem v banji tunkala svoje barbike, plavale so kot morske deklice.

A potapljati ste se začeli pozno, pri 30 letih.

Poleti 2012 sem se iskala in naključno zašla na tečaj k izkušenemu inštruktorju potapljaču Juretu Daiču. Tudi po njegovi zaslugi sem decembra že nastopila na prvi tekmi ter osvojila prva državna rekorda.

Kdaj ste ugotovili, da vam svet pod vodo prija?

Pravzaprav že na prvih treningih, preden sem sploh opravila tečaj. Ugotovila sem, da sem pod vodo lahko zelo dolgo in da mi zelo sede. Že drugi dan sem si šla kupit tiste dolge plavuti in po treh treningih prišla najdlje od vseh tečajnikov, tudi fantov. Bila je ljubezen na prvi pogled.

Pred tem niste šli nikoli v globino?

Samo enkrat, mislim, da je bilo leta 2003. Moj bivši fant je bil podvodni ribič in je imel analogni globinomer in smo šli, dno je bilo 16 metrov pod gladino, zapodila sem se dol, ne da bi znala izenačevati. Bolelo me je v ušesih in masko mi je prisesalo na obraz, da sem pritisk čutila v očeh, a bila sem trmasta in hotela sem se dotakniti dna, takrat sem zamižala... to je bila moja edina globina pred omenjenim tečajem in edina neumnost, ki sem jo storila v globinah.

Je ključ potapljanja v kapaciteti pljuč?

Deloma. Sama imam 5,5 l, povprečje je 3,5 l, se pravi, imam za več kot tretjino večjo kapaciteto. Vendar glede na specifiko tega športa, se pravi zadrževanje zraka, so bolj pomembni ekonomična poraba kisika, sproščenost ter močno izražen potapljaški refleks.

Od česa ste živeli pred potapljanjem?

Bila sem zaposlena kot poslovodja v trgovini z rolkarsko in deskarsko opremo. Živela sem čisto običajno življenje.

Je to zdaj izpolnitev?

Če sodim po tem, da v vodi neznansko uživam, da je to moj način izražanja, bi rekla: da.

Kako globoko se lahko potopimo navadni smrtniki brez priprav in treninga?

Nekaj metrov, z malo vadbe in nekaj osnovne tehnike bi rekla do 20 metrov. Nekateri tudi več. To mejno globino 28 metrov sem dosegla že na začetnem tečaju na morju, ampak sem izstopala. Za večje globine pa je treba delati malo več pri adaptaciji. Seveda vse pod okriljem izkušenega inštruktorja.

Pri kakšni globini dosežete prosti pad, da vam ni treba več mahati s plavutkami?

Zaradi okoliškega pritiska se zrak v telesu stisne, kar povzroči negativno plovnost in telo začne toniti. V prvemu delu potopa se poganjam nekje do 40 m, nakar popolnoma preneham plavutkati in se samo še predam prostemu padu v globino.

Koliko časa se pripravljate na potop na 100 metrov?

Tako rekoč vse leto. Misli posvetim tistemu trenutku.

Kaj jeste zjutraj pred vadbo?

Nič, prija mi, da sem prazna, da se počutim lahkotno.

Imate kakšen poseben ritual?

Zjutraj pred treningom ali tekmo opravim sklop dihalnih vaj, ki ugodno vplivajo na fokus in sproščenost. Imam tudi malo obsesijo. Ko vstanem, si trikrat poplaknem obraz, nikoli dvakrat ali štirikrat, vselej samo trikrat (smeh).

Je vaša prehrana kaj posebnega?

Ne, sem v osnovi vegetarijanka, vendar včasih sežem tudi po ribah. Lani sem se pripravljala v Egiptu, kjer je pozimi zelo mrzlo, naši treningi v vodi pa so trajali dobri dve uri, bila sem utrujena in lačna. Včasih preutrujena, da bi si doma kuhala, zato sem pojedla prvo stvar, ki mi je prišla pod roke. Po navadi poceni egipčanske piškote, ki sem jih z užitkom pojedla.

Kako pristopite k tekmovalnemu potopu?

Kot da sem na treningu. Po navadi čutim malo treme, ki izgine v trenutku, ko se priklopim na vrv. Moj fokus je na dihanju, kar mi pomaga, da umirim srčni utrip in utišam misli.

Ste se kdaj obrnili na pol poti?

To se mi je do zdaj zgodilo dvakrat. Včasih, ko se približujem meji 70 metrov, čutim malce nervoze, sploh če se ne utegnem fokusirati. Ko grem čez to mejo, vem, da bo vse okej.

Ločite, kaj je gor in kaj dol?

Seveda se da ločiti, predvsem zaradi prostega pada. Svetloba se z globino manjša, vendar ni nikoli čisto temno. Ko grem dol, občutim, kot da bi padala v trans, zlasti po 40 metrih, ko prosto padam v globino.

Na posnetkih je videti, da mižite?

Oči le parkrat odprem. To je na neki način pot v temo, izginjanje, ločitev od ega ali zlitje z morjem, morda je najboljši izraz popolna predaja oziroma pretočnost. Ko obrnem, se mi včasih že prikažejo obrazi, zlasti na poti navzgor, ki je spet prebujanje, navzgor moram poganjati in se tako vračam vase, v svoj ego, v stvarni svet.

Potapljačev na vdih se drži sloves, da so zelo disciplinirani, imajo življenje pod kontrolo. Je to res?

Obstaja kliše, da smo apneaši oz. prosti potapljači vsi neki disciplinirani individualci ter jogiji. V resnici smo si zelo različni, kar je tudi mene presenetilo. Nekateri so zelo disciplinirani v smislu, da delujejo po ustaljenem ritualu, jedo super zdravo hrano, ne pijejo kave in alkohola. Potem imaš tudi take, ki si zvečer pred tekmo naročijo pivo in svoj nastop opravijo zelo dobro.
Sicer smo vrhunski potapljači vsi zelo fit in športno grajeni, vendar se po konstituciji močno razlikujemo. Leta prav tako ne igrajo vloge, pravzaprav imajo izkušeni potapljači prednost. Osebno menim, da je najbolj pomembna harmonija v vsakdanjem življenju.

Ste sami napovedali 100 m?

Tekmovalci sami najavimo globino. Že pred tekmo sem napravila potop na 100 m in se odločila za napoved. Vedela sem, da sem pripravljena, in popolnoma verjela v svoje sposobnosti.

Ste kdaj omedleli?

Ne. Le parkrat sem v bazenu doživela sambo. To je, ko te zaradi pomanjkanja kisika v krvi začne malce potresavati. A to se je dogajalo le na začetku. Zadnji dve leti, odkar sem se začela posvečati globinam, so moji potopi vsi čisti.

Katera disciplina vam najbolj prija?

Nastopam v vseh disciplinah, vendar je moja paradna in najljubša z monoplavutjo. V tej disciplini sem tudi postala svetovna prvakinja in se potopila na 100 metrov kot šele četrta ženska na svetu. Svetovni rekord je 104 metre, ki ga je letos na Bahamih osvojila Italijanka Alessia Zecchini. Trenutno držim vse državne rekorde, tako v bazenu kot v globinah. Sem pa letos na evropskem prvenstvu osvojila še dva naslova evropske prvakinje ter svetovni rekord v bifins oziroma dvojni plavuti (85 m).

Svetovno prvenstvo v Hondurasu po AIDA, evropsko v Turčiji po CMAS? Kaj to pomeni?

Tekme prostega potapljanja so organizirane po obeh svetovnih potapljaških organizacijah, ki sta trenutno ločeni, prav tako rezultati. Jaz tekmujem po obeh. Trenutno sem CMAS svetovna rekorderka v monoplavuti z –95 m, absolutni rekord v tej disciplini pa je –104 m po AIDA.

Koliko stanejo celoletne priprave v tujini?

Sedem mesecev sem živela in trenirala na Filipinih, saj teh razmer v Sloveniji nimamo. Nato sem odpotovala na svetovno prvenstvo na Roatan v Hondurasu, sledilo je še evropsko prvenstvo v Turčiji. Takšna sezona me na leto stane približno 25.000 evrov.

Za zmago na svetovnem niste dobili nobene nagrade?

Ne. Za zdaj ni denarnih nagrad.

Pred dvema letoma ste se preselili v Egipt na priprave in pustili vse za seboj.

Da, še več. Preden sem se preselila v Egipt in vse pustila za sabo, nisem sploh vedela, ali bom znala obvladati tehnike izenačevanja in kdo me jih bo sploh učil. Takrat je bila moja maksimalna globina 50 metrov. Zanesla sem se na intuicijo in tvegala.

Poleg globinske potapljačice, svetovne rekorderke, kaj še je Alenka Artnik?

Dekle, ki rado uživa v majhnih stvareh. Rada jem dobro hrano in spijem dobro kapljico v družbi dobrih prijateljev in družine. Prav rada pripravim krompirček z ribami in zelenjavo in jih malo razvajam. Na trenutke sem kar malo mamika, ki rada gospodinji.