Da nekdanja vremenarka in radijska voditeljica Alenka Oldroyd - Reza res ni običajna ženska, je večini postalo jasno že januarja 2011, ko se je klepetava mati treh otrok na lepem odločila, da bo po 15 letih zapustila televizijsko hišo POP TV in se z možem, Američanom Thomasom Oldroydom, februarja preselila v njegovo domovino, natančneje na Havaje. Tam sta se tudi spoznala in zaljubila. Še bolj je osupnila javnost in svoje domače, ko se je februarja letos po samo mesecu in pol bivanja čez lužo vrnila v Slovenijo – odločena, da bo postala kmetica.
»Ko sem povedala svojo odločitev, so bili vsi zaprepadeni,« se smeje spominja Alenka, ki je danes najemnica treh hektarjev zemlje – »Na treh koncih, zaradi kolobarja!« – in ponosna lastnica čisto pravega petelina z imenom Jojze. »Ampak otroci so mi navsezadnje dejali: 'Mi ti zaupamo, stali ti bomo ob strani in ti pomagali, kolikor bomo lahko,'« se spominja podpore, ki ni ostala le pri besedah. Otroci in njihovi prijatelji so konkretno priskočili na pomoč, ko je bilo treba opravljati težja dela, kakršno je na primer dreniranje ali pa sajenje česna. Tega voditeljica prej pač še ni počela.
Usodne sosedove maline
»Nekaj se ti mora zgoditi. Kaj takšnega ne more priti kar iz nič. Nekaj v tebi se mora premakniti,« nam je razložila Alenka, ko smo obiskali njeno njivico na Brdu nad Ihanom. Čeprav ne ve povsem, kaj jo je gnalo, da je pravzaprav čez noč popolnoma spremenila življenjski slog, je bila ena od pobud gotovo nabiranje malin v ameriški zvezni državi Utah. Tedaj, pravi, je spoznala, da ji kmetovanje ni popolnoma tuje: »Ko sem nabirala maline na plantaži, ki je bila v lasti sosedovega kmeta, sem opazila, da je po tleh polno sadežev in da so vsi nabiralci umazani okoli ust, vse do komolcev. V šali sem dejala lastniku: 'Kaj pri vas nič ne žvižgate, ko nabirate maline?' Z žvižganjem namreč po stari modrosti preprečiš, da bi obiralci jedli sadje. Zapletla sva se v pogovor in razložila sem mu, da je malina kot ženska, da jo moraš nežno odtrgati, in sicer takrat, ko je ravno prav zrela, saj je to edini sadež, ki ko ga enkrat obereš, ne zori več.«
Sanje brez vizuma
Ko sta se z možem Thomasom enkrat sporazumela, da se bo zaradi težav pri pridobivanju delovnega vizuma in družinskih zadev vrnila domov, je bilo Alenki jasno, kaj mora storiti. »Na letalu sem si rekla: to je enkratna priložnost. Moraš uresničiti svoje sanje. Ko sem prišla domov, sem bila zelo navdušena in polna načrtov za prihodnost,« se spominja. Od pristanka v Sloveniji se je Alenkino življenje za 100 odstotkov obrnilo na glavo. Živi življenje brez televizije. No, resnici na ljubo, v male zaslone že prej ni rada buljila. Zdaj skrbi za vrt, kuha marmelade, vlaga vrtnine, nabira in suši začimbe ter skrbi, da se ona in njeni najbližji prehranjujejo sezonsko. »Letos sem vrt šele začela obdelovati, pa smo imeli kljub temu zelo dober pridelek: paradižnik, papriko, melancane. Čebule sem pridelala za vso zimo! Še zdaj imamo motovilec in zimsko solato,« se pohvali.
Kramp namesto kamer
Paradni konj in Alenki najbolj ambiciozno zastavljen kmetovalski cilj je pridelava česna: ta je posajen tudi na njivici, trenutno prekriti s snegom, ki nam jo je Alenka ponosno razkazala. Za svoj prvi pridelek je krepko delala. »Za česen sem se odločila, ker ima Slovenija dobre pogoje za njegovo vzgojo in svojo avtohtono sorto. Poleg tega ni toliko obremenjen s sušnimi obdobji, saj ga pobereš pred poletjem, da ga suša ne more preveč prizadeti,« razlaga novopečena kmetijska pridelovalka. »Največ dela je bilo z njivami, saj so bile prej travniki. Res je, da so mi grobe dele pomagali obdelati kmetje, vendar smo morali vseeno delati na roko, z motikami, s krampi, z lopatami,« se spominja. Nato navdušeno pristavi: »Ko sem prvič posadila česen, sem komaj čakala, da pokuka iz zemlje, vsak dan sem hodila gledat.« In bilo je kaj videti, še posebno julija, ko je z njive pobrala svoj prvi pridelek. »Avtohtoni česen je povsem nekaj drugega kot kitajski,« nam je pojasnila. Ter dodala: »Razlika je v velikosti, strukturi, okusu. Je rahlo rdečkast in močno diši.« Prvi pridelek je bil namenjen domači uporabi in ne zaslužku, a se je hitro izkazalo, da bo šla vsa stvar še dlje.
Na Golico
»Ko je česen posajen, ga je treba hoditi gledat, se malo pogovarjati z njim, mu zažvižgati in zapeti. Na polje sem vzela knjigo in tam brala. Ogromno časa sem preživela na prostem,« se spominja Alenka. »Odkar kmetujem, sem začela precej razmišljati o stvareh, ki so pomembne v življenju.« Trenutno je njivica – za zdaj ima česen posajen le na eni od treh najetih parcel – skrita pod snegom, zato dela z njo ni prav veliko. »Predvsem mi je pri kmetovanju všeč, da moraš poslušati naravo. Tu ne moreš blefirati. Če zamudiš pravi čas, se lahko posloviš od pridelka ali pa je ta manjši. Nobena minuta se ne vrne. Vse je tako logično, naravno, dobro. Tako kot bi moralo biti v življenju,« je prepričana Alenka. Kljub temu da je po vrnitvi v Slovenijo nepričakovano znova dobila službo v medijskem svetu, na Golici TV, je prepričana, da se bo nekoč lahko preživljala s kmetovanjem. Ekološko neoporečno vzgojo avtohtonega česna namerava nadgraditi z izdelavo prehranskih dopolnil po posebnem receptu, ki ga za zdaj še noče izdati. »Vse, kar lahko povem, je, da gre za kombinacijo česna in še nečesa iz narave,« skrivnostno pristavi.
Ljubezen na daljavo
»Slovenija je kmetijska dežela in prepričana sem, da imamo dobre pogoje za kmetovanje. Zato mislim, da je nedopustno, da so ljudje pri nas lačni,« meni nekdanja vremenarka. Alenkina domača miza se, vse od njenega novega kmetovalskega poslanstva, šibi le pod dobrotami, ki jih sama vzgoji ali pa kupi pri bližnjih ekoloških kmetih in pozneje predela. »Februarja se bom najbrž odpravila po Sloveniji, da bom našla še kakšne zaplate ekološko neoporečne zemlje,« polna energije napoveduje Alenka, ki se, odkar je začela gojiti česen, še ni poljubljala, a ne zaradi česnovega ostrega vonja, ampak zaradi odsotnosti moža, s katerim je, kot pravi, kljub govoricam, še vedno srečno poročena, a je zaradi različnih dejavnikov njuna ljubezen obsojena na daljavo.
