Združila ju je ljubezen do igranja, prijateljstvo pa sta še štiri leta negovala prek pisem. Romantično in poglobljeno, kakor je bilo pač običajno pred dobo vsemogočnega spleta, toda v odrasli dobi sta kljub temu izgubila stike.
Američana Piper Goodeve in Gabriel Vaughan sta se po štirinajstih letih znova povezala: in zaljubila ter poročila, kajti spoznala sta, da jima je že vsebina pisem pred dvema desetletjema jasno nakazovala, da sta si usojena in da sta že v rosnih najstniških letih našla ljubezen svojega življenja. Štela sta jih štirinajst oziroma petnajst, ko so ju predstavili skupni prijatelji, ki so dobro vedeli, da sta oba zaljubljena v Shakespeara in da oba sanjarita o igralski karieri. Skupnih točk sta tistega prijetnega popoldneva v Massachussetsu sicer našla še obilo, vendar sta se kljub temu poslovila: Piper se je vrnila k svojemu takratnemu fantu, Gabriel pa dekletu, toda stike sta sklenila obdržati prek pisem.
Iskrica se je obudila
Štiri leta so ovojnice vztrajno potovale med Massachusettsom in New Hampshirom, dokler niso iz neznanega razloga usahnile. Verjetno je tako Piper kot Gabriela zajela študijska vročica, kajti oba sta takrat krenila na drugi konec sveta študirat igralstvo: ne da bi se kdaj srečala ali sploh vedela drug za drugega, sta štiri leta preživela v Londonu, potem pa se vrnila v ZDA – in naselila v New Yorku, v Brooklynu, le nekaj ulic narazen! V velikem jabolku sta se oba zaposlila kot igralca in bralca avdioknjig, zanimivo, delila sta si tudi agenta in se vsak dan ob isti uri vozila na isti konec mesta z isto linijo podzemne železnice! »Jaz sem se vedno vozila v sprednjih vagonih, on pa v zadnjih, tako da se nikoli nisva srečala,« pripoveduje 34-letna Piper, ki se je samska pred tremi leti po pregovarjanju prijateljev pridružila portalu za parčkanje OkCupi – enako pa je storil tudi Gabriel. »Bilo me je groza, tako že nisem hotela spoznati moškega svojega življenja,« se spominja Piper, njeno prepričanje pa se je izkazalo za povsem zgrešeno. Tam je pritegnila pozornost Gabriela, ki se mu sicer še sanjalo ni, da nagovarja prijateljico iz najstniških let, a je svojega dopisovalca takoj prepoznala Piper: »Gabe, jaz sem, Piper!«
Šoku in spletnemu klepetu je po nekaj dneh sledilo snidenje v živo, potem pa neskončno obujanje spominov in prebiranje pisem, ki sta jih oba skrbno hranila. Iskrica, ki je preskočila že zdavnaj, se je obudila, ljubezni ni imelo smisla zanikati, zato je Gabriel v gledališču, v katerem sta se spoznala pred dvajsetimi leti, pokleknil in svojo dopisovalko tudi zasnubil. In čeprav sta vsa leta prisegala na pero in papir ter zavračala sodobne komunikacijske kanale, zdaj le priznavata, da sta ljubezen našla prav po zaslugi visokotehnoloških dosežkov...
