NEW YORK – »Ne bojim se več svoje podobe v ogledalu,« je zaupala Aesha Mohammadzai, mlada Afganistanka, ki je pred leti že zrla smrti v oči, a se je z zadnjimi močmi opotekla do dedkove hiše, tam pa se je začela njena pot na svobodo.
Postala simbol moči in upanja
Stara je bila šestnajst let, ko jo je oče prodal v zakon talibanskemu bojevniku v zameno za odplačilo dolga, za Aesho, ki se je je v ZDA prijel vzdevek Bibi Aisha, pa se je potem začelo življenje, polno trpinčenja in zlorab. Spala je z živalmi v hlevu, mož jo je redno pretepal, posiljeval in poniževal, in ko je končno zbrala pogum ter zbežala iz doma groze, jo je mož izsledil ter ji za kazen odrezal nos in uhlja! Potem jo je izgnal v hribovje in jo tam preprosto pustil umreti. Toda Aeshine volje do življenja ni mogel streti s silo, dekle se je namreč na robu moči in vsa krvava napol odplazila do vasi, kjer je živel njen dedek. Ta je k sreči takoj spoznal, da je ne sme odpeljati v domačo bolnišnico, temveč v ameriško vojaško bazo. Tamkajšnji zdravniki so nemudoma poskrbeli za zmaličeno Afganistanko; v taboru je preživela kar deset mesecev, pripadniki vojske, odločeni, da ji bodo pomagali začeti novo življenje drugje, pa so jo ob pomoči dobrodelne organizacije pospremili do ZDA, kjer so jo že čakali prijazni rejniki.
Neverjeten odziv
Revija Time je leta 2010 objavila šokantno zgodbo s srhljivimi fotografijami zlorabljenega dekleta, in čeprav je uredništvo naletelo na številne kritike o primernosti tako nazornih predstav, so bili hkrati deležni neverjetnega odziva svetovne javnosti in dobrih ljudi, ki so hoteli Aeshi pomagati postaviti nove temelje v življenju. A rešitev, čeprav je bila žrtvi ponujena na dlani, se je dekletu zdela predaleč, nedosegljiva: na smrt se je namreč bala človeške bližine, zato so njeni zdravniki sklenili, da je najprej treba poskrbeti za duševne rane, šele potem za telesne. Nos so ji začasno nadomestili s protezo in začela se je dolga pot psihoterapij, med katerimi se je mlada Afganistanka naučila spopadanja s prebolečimi spomini in nadzorovanja čustvenih izbruhov, zdaj pa je, zatrjuje, pripravljena tudi na kirurške posege.
»Zelo sem se bala, zdaj ne več. Vsakdo ima v življenju težave, tako tudi jaz. Bala sem se prihodnosti, zdaj pa vem, kaj si želim v življenju, kako si želim živeti,« pojasnjuje nadvse hrabra Aesha, ki bo v prihodnjega pol leta prestala še nekaj operacij, a ji napredek, ki je viden po vsakem posegu, daje voljo in potreben pogum. V čelo so ji že vstavili silikonsko blazinico, ki ji širi kožo, potrebno za izdelavo novega nosu, za tega so ji odvzeli tudi tkivo iz podlakti, v kratkem ji bodo odvzeli še del rebra. »Kar se mi je zgodilo, je pač del mojega življenja in ves čas del mojih misli. A naučila sem se živeti s tem,« je še sklenila mlada Afganistanka, ki je s hrabrostjo in neposrednostjo postala simbol boja za enakopravnost žensk.
