VIDEO: Indijec si 62 let ni postrigel nohtov

Pot do velikih, pomembnih stvari nikakor ni lahka. Ali pa do dolgih stvari, kot nadvse dobro ve Šridar Čilal, ki je moral premagati marsikatero tegobo, da so se mu izpolnile življenjske sanje – pristati v Guinnessovi knjigi rekordov. 
»Dosegel sem svoj najpomembnejši cilj. Vsakomur lahko s ponosom povem, da sem Guinnessov rekorder in vsi me bodo prepoznali,« je povedal 78-letni Indijec, lastnik najdaljših nohtov na eni roki. Dolgih 62 let si jih namreč že ni postrigel in zdaj se lahko pohvali z nohtom na levem palcu, ki meri slabih 198 centimetrov, sledi mu 11 centimetrov krajši sredinski noht, skupno pa so nohti na njegovi levi roki dolgi kar devet metrov in devet centimetrov!

Vse se je začelo leta 1952, ko so Šridar in njegovi sošolci učitelju po nesreči zlomili noht na roki, si za kazen prislužili tepež, a vendar niso razumeli, čemu tako kruta kazen. »Dokler tudi sami ne boste imeli dolgih nohtov in videli, kako previdno je z njimi treba ravnati, ne boste razumeli,« jim je ta zabrusil in svojemu učencu nevede nakazal življenjsko misijo. Od tistega trenutka dalje si mladi Šridar namreč ni več nikdar postrigel nohtov leve roke, četudi je že hitro začel spoznavati s tem povezane prepreke in tegobe.

»Vsi so nasprotovali moji odločitvi. Družina, učitelji, pozneje delodajalci. Družina mi ni hotela več prati oblačil, na roke sem jih moral sam. Težko sem našel službo, saj me nihče ni želel zaposliti.«

Predal se ni niti tedaj, ko so se njegovi prijatelji začeli poročati, njega pa ni hotelo nobeno dekele. Ali pa ni dobil privolitve njihovih staršev. »Spoznal sem se z 10, morda 12 dekleti. A če je privolilo v poroko, so me zavrnili njeni starši, češ da jo bom z nohti zadavil. Če so mi zeleno luč prižgali oni, me je zavrnilo dekle, rekoč, da sem preumazan.« Dokler ni pri 29 pred oltar popeljal bratove svakinje.

Novopečeni rekorder se je v bližnji prihodnosti svojemu težko prigaranemu bogastvu pripravljen odpovedati. Še preden se vse bolj krhki nohti zaradi starosti zlomijo, jih želi podariti muzeju. Do takrat pa jih bo še naprej ponosno razkazoval, četudi mu ni lahko. »Ne smem in ne morem se preveč premikati. Med spanjem se zbujam skoraj vsake pol ure. Je pa res, da mi v trgovini ni treba čakati, saj me vsi prepoznajo in spustijo naprej.«