Bližnje srečanje s smrtjo je ena od zunajtelesnih izkušenj, ki nastopi med klinično smrtjo. Medtem ko izkustvo nekateri pripisujejo obstoju določenega božanstva (katerega, je odvisno od religije) in življenju po smrti, znanstveniki menijo, da gre za stanje halucinacije, ki nastopi zaradi pomanjkanja kisika in umiranja možganov, piše britanski Independent. V vsakem primeru pa gre za še neraziskano območje, ki bo tudi v prihodnje znanstvenike še močno zaposlovalo. Sploh ko se v javnosti pojavijo pričevanja, kot je izkušnja Angie Fenimore.
Odločila se je za smrt in pristala v peklu
Angie nikoli ni bila verna niti ni ničesar vedela o bližnjem srečanju s smrtjo. Večina ljudi, ki imajo take izkušnje, navadno govori o lepih, mirnih občutkih, srečanjih z božanstvi, o stanju miru, v katerem vse težave izginejo. No, Angie pa ni imela te sreče. Doživela je namreč vizijo pekla.
Ko se je poskušala ubiti, je bila stara 27 let. Poročena, z dvema malima otrokoma in družinsko zgodovino, ki je bila polna brutalnega družinskega nasilja in zlorab. Leta 1991 se je odločila, da bo vzela prekomerni odmerek in si za vsak slučaj še prerezala žile na rokah. Predozirana Angie pa ni videla tunela niti luči na njegovem koncu.
Pred njo se je odvrtelo življenje
»Prestopila sem v drugo sfero. Moja duša se je ločila od telesa, vse skupaj pa je spremljal zvok, ki je bil vse glasnejši, vse močnejša pa je postajala tudi vibracija smrti. Pod sabo sem opazila velik zaslon. Na njem sem v treh dimenzijah pregledala vse svoje življenje. Odvijal ose je kronološko, vsako sekundo pa sem videla z vseh mogočih kotov in vseh mogočih vidikov razumevanjih. Občutila sem čustva oseb, ki so bila kadar koli v stiku z mano.«
Dodaja, da je bilo posebej podrobno predstavljeno njeno otroštvo. Ko pa se je življenje nadaljevalo, so se slike menjala vse hitreje. »Bilo je neverjetno. V nekaj trenutkih sem prešla od rojstva do trenutka, ko ležim na kavču s prerezanimi žilami in vstopam v tunel.« Vizija pa se je nenadoma končala.
»Kje sem? Obkrožila me je tema. Najprej nisem videla nič, no, nato pa so se mi oči privadile na temo. Čeprav ni bilo svetlobe, sem vse okoli sebe videla jasno.« Pravi, da je desno od nje stala skupina najstnikov. »Mi smo samomor,« so ji dejali. Angie pravi, da se niso odzvali na njene besede, brezizrazno so buljili predse in so bili mrtvi. Nato jo je tema potegnila še globlje.
Kako je v peklu
Pravi, da je vedela, da je v peklu, ampak ni šlo za tipično podobo pekla kot mesta večnega ognja, o katerem je slišala, ko je bila otrok. Nekdo ji je v uho prišepnil besedo »čistilnica«. »Okoli mene so bili ljudje zatopljeni v svojo mizerijo, niso bili v stanju, da bi med seboj komunicirali. No, sem pa slišala njihove misli. Poleg mene je sedel 60-letnik in nepremično strmel v prazno. Pomislila sem, da je tudi on naredil samomor. Po oblačilih sem sklepala, da je živel v Jezusovem času. Mogoče je bil to Juda Iškarjot, ki je izdal Gospoda in se nato obesil,« je pomislila, takoj zatem pa je zaradi tega občutila sram. Češ, morda tudi on sliši misli duš okoli sebe.
Angie pravi, da je dojemala, občutila in vedela za vse, kar se je dogajalo okoli sebe. Morala si je le zamisliti vprašanje in je takoj prejela odgovor. Možnosti so bile neomejene. Pravi pa, da je bil najhujši občutek osamljenosti. »Čeprav sem bila obkrožena z drugimi ljudmi, povezave ni bilo mogoče vzpostaviti. Bilo je zastrašujoče.«
Težko življenje? To ni nič v primerjavi z odvzemom življenja
Pravi, da je nato slišala zelo močan glas. Ni bil glasen, je pa vseboval jezo, ki bi lahko uničila celotno vesolje. No, glas pa je istočasno vseboval tudi ljubezen in toplino, ki sta bili močnejši od tiste, ki jo izžareva sonce. »Je to to, kar si zares želiš?« jo je vprašal glas, ki je prihajal izza bleščečega zidu. V trenutku je vedela, da se nahaja v prisotnosti boga. Svetlobo, ki jo je videla, je opisala kot najlepši prizor, kar jih je videla v življenju. Vsa lepota, vsa ljubezen, vsa dobrota so bile del te svetlobe, ki jo je odsevala. To je bila svetloba popolne ljubezni.
»Ampak moje življenje je tako težko,« je dejala Angie. »Misliš, da je bilo to težko? To ni nič v primerjavi s tem, kar te čaka, če si vzameš življenje,« ji je glas odgovoril s še več jeznega tona.
»Življenje mora biti težko. Niti en njegov del se ne da preskočiti. Moraš zaslužiti vse tisto, kar ti je dano,« je dejal glas.
Nato je Angie začutila še eno silo. Vedela je, da je v prisotnosti, kot je dejala, rešitelja. »Občutila sem njegovo močno, vendar zelo nežno osebnost. To je bila ljubezen. Čista, kot očetova z novo dimenzijo sočutja in popolne empatije. Začutila je, da razume njene občutke tako popolno, kot da bi sam preživel njeno življenje.
Nato se je začela razprava med glasom Jezusa in, kot pravi Angie, rešiteljem sveta. Jezus je nastopal v vlogi sodnika. Glasova, ki sta se prepletala in tudi združila, sta jo učila o zakonih narave in zakonih duha. »Eden od njih se glasi, da je treba plačati za vsako škodo, ki jo naredimo. Zavedala sem se, koliko škode sem povzročila družini in mojim najbližjim. Vedela sem, da bo samomor uničil mrežo človečnosti, prek katere so vsi ljudje povezani v eno. Najbolj pa bi trpeli moji otroci. Dobila sem vpogled v njihovo prihodnost in videla, koliko bi to škodovalo njihovi prihodnosti. Rekli so mi, da sta moja otroka veliki in močni duši, ki ju nisem zaslužila.«
Dopustila, da jo oblikujejo slabosti drugih
Angie pravi, da ji je strlo srce, ko je videla, kakšno bolečino povzroča najbližjim in tudi rešitelju. »Vse to samo zato, ker sem dopustila, da me oblikujejo slabosti drugih ljudi,« pravi Angie, ki je odraščala z očetom alkoholikom in skrbela za mlajšo sestro že od malih nog, saj je mama družino zapustila.
Na Angiejino vprašanje svetlobi, zakaj ju ona lahko vidi, čeprav je v peklu, sta ji odgovorila, da zato, ker ima željo po veri. Druge duše jo še morajo razviti, pri nekaterih pa to traja tudi tisočletja, se je glasil odgovor. Angie je pač to doživela takoj.
Ko je Angie znova pogledala okoli sebe, je opazila poleg trpečih in uspavanih duš tudi bitja svetlobe. »Čeprav gre za posebno dimenzijo, je pekel predvsem stanje duha. Ko umremo, smo ujeti v svojih mislih. Močnejše kot so naše misli, toliko bolj nevarne so po smrti. Jaz sem bila v peklu še pred smrtjo in to zato, ker sem bežala pred posledicami,« pravi Angie.
Z vsakim delčkom svetlobe, ki jo je prejela, je bila manj obkrožena s temo. Iz teme se je začela vzdigovati v kraljestvo svetlobe. Slišala je glas, ki ji je dejal, da je boj med svetlobo in temo zelo intenziven, in če ne bomo iskali svetlobe, bo ta poražena. Ni bilo rečeno, kdaj, ampak le, da se zemlja pripravlja na drug prihod rešitelja. Angie je še enkrat pogledal navzdol in dojela, da se ne počuti kot duše spodaj. Želela je namreč živeti.
V tem trenutku jo je sila, ki jo je odnesla v temo, osvobodila. »Teme ni bilo več, znašla sem se v svojem telesu in v ležečem položaju na kavču. Preživela sem,« je svojo nenavadno izkušnjo zaključila Angie.
