V zapor, ker ni (pravi) musliman

Dvainsedemdesetletni britanski zdravnik je končal v pakistanski ječi na podlagi obtožbe, da se je izdajal za muslimana. Masud Ahmad je tih, zadržan vdovec, ki se je že leta 1982 vrnil v domači Pakistan in odprl lekarno, potem ko je več let delal v Londonu, da bi lahko plačal šolanje svojim otrokom. Je pa tudi pripadnik islamskega reformističnega gibanja Ahmadija, katerega člani se štejejo med muslimane, a dopuščajo možnost obstoja drugih prerokov poleg Mohameda.

Prepovedana sekta

Zaradi drugačnega mišljenja so ahmadijevce v Pakistanu leta 1984 razglasili za nemuslimane, zaradi izdajanja za muslimane ali žaljenja verskih čustev pa jih lahko zaprejo za tri leta. Nekateri verski voditelji gredo celo tako daleč, da razglašajo, da umor ahmadijevca njegovega morilca pripelje naravnost v nebesa. Pred tremi leti je bilo v dveh istočasnih napadih v Lahoreju ubitih 86 članov omenjenega gibanja.

Od tedaj sicer ni bilo več tako množičnih napadov, vendar so ahmadijevci čedalje pogosteje žrtve sodnega pregona, njihovo premoženje pa je zaseženo. Masuda Ahmada so aretirali prejšnji mesec v Lahoreju, ko sta v njegovo lekarno vstopila možakarja in ga prosila za nasvet o veri. »Ko jima je odgovoril, sta ga začela pretepati ter ga prijela za vrat in odvlekla na ulico,« je povedal njegov starejši brat Nasir Ahmad. Eden izmed napadalcev je bil islamski učitelj Muhamad Ihsan, ki je novinarjem mirno povedal, da je Ahmad nezakonito pridigal.

Pregoni in pogromi

Lani so oblasti aretirale dvajset ahmadijevcev, dvakrat več kakor leta 2009. Prijeli so bančnega uslužbenca, ker je nosil prstan z verzom iz Korana, na sodišče pa so spravili tudi družino, ki je poročna vabila okrasila z muslimanskim pozdravom. »Z njimi ne bi imeli težav, če ne bi uporabljali imena in simbolov islama,« je izjavil Tahir Ašrafi, vodja vplivnega sunitskega pakistanskega sveta ulem. »Nasprotujemo ubijanju nedolžnih, pa naj bodo to ahmadijevci, šiiti ali nemuslimani. Napadi nanje niso sprejemljivi in dovoljeni, a če kršijo zakon, jih moramo prijaviti policiji.«

V Pakistanu po uradnih podatkih živi pol milijona ahmadijevcev, po drugih virih pa jih je od dva do pet milijonov. Številni med njimi se počutijo varne le v Rabvi, mestu, ki so ga ahmadijevci ustanovili po oblikovanju sodobnega Pakistana leta 1947. Tja se je zatekla tudi Rafiata, potem ko so oboroženi napadalci pred njo in otroki ubili njenega moža. »Bil je le delaven človek, ki je ljubil svojo družino,« je dejala Rafiata, ki novinarjem ni hotela izdati svojega priimka.

Masud Ahmad je še vedno v priporu, potem ko je doživel že tri razprave o izpustitvi na prostost na podlagi varščine: prvo zaslišanje je zmotila hrupna gruča verskih fanatikov, njegov odvetnik pa se iz strahu ni hotel udeležiti drugih dveh. Eden od njegovih sinov, ki dela kot taksist v Glasgowu, je prepričan, da se hoče nekdo polastiti očetove lekarne. »Tako sem jezen, ker od tukaj ne morem storiti prav ničesar,« je dejal 39-letni Abas Ahmad.