Kolesarjenje je cenovno ugodna in nesporno ekološka oblika prevažanja po urbanih središčih, dobrodejni učinki na zdravje posameznikov, ki večino dneva presedijo v pisarnah, pa so izjemnega pomena. A vendar, mnogi se športnemu transportu kaj hitro uprejo, ko naletijo na morebiti težko premostljivo oviro, denimo takšno, zaradi katere bi morali do delovnega mesta dobesedno sopihati, potem pa preznojeni sesti za računalnik.
Klanci, ki zahtevajo kar močne noge in telesno pripravljenost, se zdijo mnogim prevelik zalogaj, toda domiselni Norvežani imajo že revolucionarno rešitev – sicer že vse od devetdesetih let minulega stoletja, vendar je ideja, sprva imenovana trampe lift, zamrla, zdaj pa znova oživela v sodobnejši in varnejši preobleki. Cyclocable je v norveškem Trondheimu ponesel navkreber že več kot 200.000 kolesarjev, 150-metrski tekoči trak pa je postal v pristaniškem mestu s 170.000 prebivalci prava turistična znamenitost.
Pomembna prometna pridobitev lahko neprijetnega klanca odreši pet uporabnikov obenem: kolesarji, lahko pa tudi matere z vozički in ljubitelji skiroja, z levo nogo stopijo na pedal, z desno pa na posebno platformo na traku in se varno oprejo nanjo. Pomembno je, da pri tem ne sedijo in da med vožnjo, ki poteka pri hitrosti osem kilometrov na uro, ne poskušajo zamenjati položaja. Z nekaj vaje postane uporaba zelo preprosta, poudarja proizvajalec, ki želi cyclocable ponuditi tudi drugim mestom – poglavitna ovira je seveda denar, kajti cena za meter tega tekočega traku znaša okoli dva tisoč evrov.
Zagrizeni športniki sodobno pridobitev označujejo kot potuho, češ, kdor ne zmore klanca, naj si preprosto omisli drugo prevozno sredstvo, a raziskave kažejo, da se je delež kolesarjev od uvedbe dragocenega pomagala v Trondheimu povečal za 41 odstotkov.
