Dve stoletji potem, ko so robce umazali s krvjo obglavljenega francoskega kralja Ludvika XVI., so znanstveniki dokazali, da je tkanina, revolucionarni spominek, prepojena s kraljevo krvjo. Več let so poskušali potrditi izjave, da je v bogato okrašeni buči kri kralja, ki so ga 21. januarja 1793 v Parizu obglavili z giljotino. Tistega dne je bil v množici tudi Parižan Maximilien Bourdaloue. Na kraju usmrtitve so ležali okrvavljeni robčki, Bourdaloue je enega pobral in stlačil v bučo, ki je bila več kot stoletje v rokah italijanske družine, in jo dal okrasiti. DNK-analiza vzorca sledi krvi iz buče je pred dvema letoma razkrila podobnost z opisom Ludvika, tudi njegove modre oči. A je trohica dvoma vendarle ostajala, saj ekipa strokovnjakov takrat še ni imela DNK katerega koli kraljevega sorodnika.
Delita genski material
Španski in francoski strokovnjaki pa so vztrajali in še naprej analizirali genski material, ki so ga dobili v še enem strašnem artefaktu – mumificirani glavi menda Ludvikovega prednika Henrika IV. Raziskovalci so odkrili redek genski zapis pri obeh možeh, ki ju loči sedem generacij, in uspelo jim je priskrbeti dokaze za potrjevanje pristnosti obeh posmrtnih ostankov. Francoski forenzični patolog Philippe Charlier je dejal: »Študija je pokazala, da delita genski material, ki se prenaša po očetovi strani. Med njima je neposredna zveza prek očetov.«
V revoluciji, ki je javno obglavila Ludvika in Marijo Antoaneto, so tolpe premetale kraljevo kapelo v Saint-Denisu in iz grobnic pometale stare vladarje, denimo Henrika, pohabili njihove posmrtne ostanke ter jih zmetali v jame. Nekemu človeku je uspelo nekaj odrezanih glav rešiti pred uničenjem.
Žal niso našli DNK
Glava, ki naj bi bila Henrikova – star je bil 57 let, ko ga je leta 1610 usmrtil neki fanatik –, je šla v prihodnjih dveh stoletjih nekajkrat iz rok v roke, kupovali in prodajali so jo na dražbah ter hranili v tajnih zasebnih zbirkah. Znanstveniki so leta 2010 našli dokaz, da je zares Henrikova, omenjali so fizične značilnosti, ki so ustrezale portretu kralja iz 16. stoletja, pomagali so si z rentgenskim slikanjem in tridimenzionalnim skeniranjem. Žal niso našli DNK, zato so njihovo delo mnogi spodbijali. Do zdaj, ko so odkrili nove dokaze. »Kar 250-krat bolj verjetno je, da sta glava in kri v sorodstveni povezavi kot nasprotno,« pravi soavtor raziskave Carles Lalueza Fox z Inštituta za evolucijsko biologijo v Barceloni. In še, da bi bilo, če upoštevamo fizične in forenzične dokaze, veliko presenečenje, če ostanki ne bi pripadali kraljema: »Lahko bi rekli, da dvoma ni več.«
