Dolgih 22 let je Indijec Dašrath Manjhi s kladivom in dletom klesal v goro zaradi ljubezni do pokojne žene neverjetna zgodba, ki navdihuje, bo postala bollywoodski film. Manjhi, siromašni delavec, pripadnik najnižje indijske kaste, je ostal brez žene Falguni leta 1959, umrla je, ker po nesreči ni pravočasno dobila zdravniške pomoči. Tistikrat se je odločil njej v čast narediti dobro delo, da se kaj podobnega ne bi nikoli več zgodilo.
Izklesal 110 metrov dolgo cesto
Bolnišnica je bila od kraja njunega bivanja oddaljena 55 kilometrov, pot do nje pa je vključevala tudi obhod planine, in to je botrovalo Falgunini smrti. Ker ni hotel, da bi se moral še kdo spopasti s tako tragično in žalostno usodo, je začel Dašrath z dletom klesati pot skozi planino, da bi skrajšal pot do bližnjega mesta. Njegovo mukotrpno delo je trajalo dolgih 22 let. Delal je vsak dan in vsako noč, z orodjem je vztrajno tolkel po skalah planine Gehlour na vzhodu indijske države Bihar, in to kar po sredini, ter zmagal: pot mu je uspelo s 55 kilometrov skrajšati na samo 15! Potko, dolgo 110 metrov, je dokončal leta 1982, na nekaj koncih je široka kar devet metrov. »Njegova zgodba je čudovita in navdihujoča. Iz nemogočega je naredil mogoče, njegovo delo je pomagalo tisočim,« je povedal Navazudin Sidiki, ki bo imel v filmu z naslovom Manjhi – človek gore glavno vlogo. Dodal je, da je najtežje v njem prikazati Dašrathovo predanost, ki že meji na fanatizem: »Njegovo delo je izjemno, moral bi biti vzor mladim.« Potem ko je Manjhi končal delo, so lokalne oblasti potrebovale kar tri desetletja, da so prehod spremenile v pravo cesto.
Umrl leta 2007
Ko je začel kopati, so domačini mislili, da se mu je zmešalo, a pozneje so se premislili, je rad povedal. Manjhi je umrl leta 2007 zaradi raka na mehurju, star je bil 73 let, zaradi njegovega prispevka družbi pa so ga v Biharju pokopali z državniškimi častmi. Ko je bollywoodski filmar Ketan Mehta prvič slišal zgodbo, je v nejeveri zmajeval z glavo, toda nekaj je bilo gotovo: tisti trenutek je vedel, da mora o tem posneti film: »Ljudje so ga imeli za norega, toda kako mu je uspelo, samemu, delal je samo z rokami? Šel sem tja in videl goro in pot, ki jo je izklesal. Bilo je navdihujoče,« je dejal in še: »Film govori o človekovem duhu, življenjski moči, je spomenik ljubezni. Na žalost prepogosto spoznamo pravo vrednost človeka šele, ko je ta že mrtev.« Prav ta, ljubezen med Manjhijem in njegovo ženo, pa je ovita v skrivnost režiser je scenarij spisal s pomočjo pogovorov z vaščani ter lokalnimi novinarji ter časopisnih člankov, podrobnosti o zakonu pa ni poznal nihče: »Dejstva so dejstva, a le malo je znanega o ljubezenski zgodbi, tu smo morali zapolniti praznino.«
Pa vendarle ne gre brez težav: zaradi Manjhijeve slave in posledične pozornosti, ki je je bil deležen, je njegova družina jezna in nezadovoljna. Eden od sorodnikov je menda potožil, da so njihov dom obiskali številni pomembneži ter obljubljali, da jim bodo pomagali iz revščine, toda besede niso držali.
|
|
