Se v današnjem svetu še dogajajo pravljice? Se uresničujejo ljubezni, ki trajajo večno? Mogoče se bo to zgodilo v kontroverznem umetniškem projektu z naslovom Sleeping Beauty, ki poteka v narodnem muzeju v Ukrajini, kjer resnične Trnuljčice čakajo na princa na belem konju, ki jih bo prebudil s poljubom prave ljubezni – točno tako kot v znameniti pravljici Charlesa Perraulta, v kateri je lahko urok, zaradi katerega je bila mlada nevesta obsojena, da spi 100 let, izničil le pravi, usodni moški.
Na začetku avgusta je bila izbrana skupina deklet, ki so del neobičajne umetniške instalacije, to si je zamislil kanadsko-ukrajinski umetnik Taras Polatajko. Oblečene v belo na malce povišani postelji spijo vsak dan po dve uri, in sicer od 22. avgusta do 9. septembra, in čakajo, da doživijo svoj sanjski ljubezenski poljub popolnoma naključnega tujca, ki bo prišel v muzej. A v nasprotju s Trnuljčico v Perraultevi zgodbi speče ukrajinske lepotice niso niti uročene niti zastrupljene, ampak so le – prostovoljno – del resnično unikatnega umetniškega projekta, poleg tega pa upajo, da bodo našle ljubezen svojega življenja.
Nenavadna pogodba
V pogodbi, ki so jo podpisale, je sicer precej nepričakovan in morda celo malce šokanten pogoj, ki se glasi: »Če med poljubom odprem oči, zagotavljam, da se bom poročila s tistim, ki me je poljubil.« Da pa je stvar še zanimivejša, so se morali pod podobno izjavo v pogodbi podpisati tudi obiskovalci: »Če lepotica med mojim poljubom odpre oči, zagotavljam, da se bom poročil z njo.« Projekt, ki je na prvi pogled videti ljubek in povsem neobvezujoč, je pravzaprav precej resna stvar. In vzbuja precej hudo dilemo. Sodobni viteški junaki so pogodbeno zavezani in povsem odvisni od izbire speče Trnuljčice. Potek sodobne interpretacije zgodbe o uročeni lepotici je torej odvisen od odločitve ženske, ki lahko izbira med dvema možnostma – ali bo oprla oči ali ne, a projekt še vedno spoštuje arhaični koncept, ki temelji na tem, da lahko spečo princeso prebudi le moški.
»Napetost performansa tiči v nezadržni privlačnosti in strahu pred odločilnim, nepredvidljivim končnim trenutkom. Obiskovalec mora dvakrat premisliti, preden poljubi lepotico, ta pa se mora odločiti, ali naj odpre oči, ali jo je poljubil pravi moški. Šov se bo končal takoj, ko bo odprla oči,« bistvo svoje nenavadne in svojstvene ideje opiše umetnik Polatajko.
Pravljični konec?
Ko so potekale intenzivne priprave na odprtje, pa je unikaten umetniški projekt že skoraj doživel nesrečen konec. Polatajka je v svojo pisarno poklical direktor muzeja, ki mu je ukrajinsko ministrstvo za kulturo naročilo, da mora projekt nemudoma umakniti. Umetnik je na svojem profilu na facebooku napisal, da ministrstvo nima nobenega razloga, da bi onemogočilo njegov performans, nastali položaj pa je opisal kot vračanje v totalitarizem. Nesoglasja so po pozivu razrešili na sestanku med ministrstvom in muzejem. Natalija Mihajlova, predstavnica za odnose z javnostjo v muzeju, je v elektronski pošti za ameriški spletni časopis The Huffington Post zapisala: »Res smo imeli nekaj težav, ampak zdaj je vse urejeno in razstava poteka tako, kot je bilo načrtovano.« Narodni ukrajinski muzej ima že precej izkušenj z upori in negodovanjem ukrajinske vlade – zadnji trn v peti je bila kačasta instalacija na fasadi muzeja, ki je bila odstranjena zaradi tega, ker so vladni funkcionarji določili, da je snov, iz katere je stvaritev izdelana, vnetljiva. Najnovejše sveže umetniške ideje jim za zdaj še ni uspelo zatreti, nas pa zanima predvsem to, ali bo imela ukrajinska pravljica srečen konec.
