Ahmad Faizi je pred osmimi leti ustanovil tovarno sladoleda v mestu Heart na zahodu Afganistana. Njegovi hladilni tovornjaki vsak dan po državi dostavijo 30 ton najrazličnejših vrst sladoleda; vozijo po cestah, na katerih so tovornjaki pogosto tarča napadov, ropov in požigov. A Faizijevi vozniki nimajo takšnih težav, in to kljub temu, da dostavljajo sladoled celo v mesti Khost, trdnjavo zloglasne mreže Hakani, in Nuristan, kjer po ulicah paradirajo talibanske mestne straže. »Sladoled imajo radi celo talibani,« se sramežljivo smeji Faizi.
Z varnostjo nimajo težav
»Pri prodaji sladoleda varnost ne predstavlja nikakršnih težav,« pojasni novinarki britanskega časnika Guardian, medtem ko se sprehajata med tekočimi trakovi z vaniljevimi lučkami, ki se namakajo v čokoladni kopeli, in skladovnicami sladkih kornetov z jagodnim polnilom. Prizna, da konkurenca tam ni velika in da je verjetno tudi zato tako hitro zaslovel po vsej državi. V pomoč mu je tudi demografija; približno dve tretjini Afganistancev je namreč mlajših od 25 let, to pa je tudi Faizijeva ciljna skupina.
»V tovarno sem vložil 400.000 evrov. Kupil sem avtomate in najel tehnične strokovnjake iz Pakistana ter zgradil tovarno, ki je danes vredna 12 milijonov evrov in zaposluje več kot 200 delavcev,« še pove. Najbolj prodajani sladoled, imajo 37 različnih okusov in oblik, je vaniljeva lučka s čokoladnim oblivom in mandlji, zelo priljubljeni pa so še kavni ter vaniljev sladoled z višnjo in pistacijo ter mangova in ananasova lučka.
