Svojo žrtev Debbie je Ian sprejel kot mamo

Temnopolti obsojenec, ki je že od zgodnje mladosti za zapahi, in belopolta nekdanja manekenka, ki se zavzema za izpustitev svojega napadalca, sta junaka ganljive zgodbe, ki zadnje dni pretresa ZDA. Ian Manuel je namreč med oboroženim ropom 1990. Debbie Baigre ustrelil v obraz, žrtev pa je mu je prek pisem oprostila grozljivo dejanje in mu zdaj privošči prostost in srečo.

Do svojega trinajstega leta je že šestnajstkrat prišel navzkriž z zakonom: sin samohranilke, mamilarke, je bil že v otroštvu prepuščen neusmiljenju ulic v floridski Tampi, in čeprav je bila njegova mati neštetokrat na zagovoru pri socialni službi, ga nikoli niso izselili iz okrutnega okolja. Tolpa, ki ga je vzela medse poleti 1990., mu je zato pomenila družino, zanjo je bil pripravljen storiti vse. Tudi zagrabiti za orožje in ustreliti v mlado mater, ki si je po rojstvu drugega otroka tistega večera prvič privoščila druženje s prijatelji. Takšna je bila pač zapoved vodje tolpe – če si je želel sprejetja in enakovredne obravnave, je moral belopoltemu človeku vzeti življenje. Sredi ulice je tako naletel na nič hudega slutečo Debbie, ki ga je rotila, naj odloži pištolo, a jo je hladno ustrelil: krogla jo je zadela naravnost v usta, ji raztrgala čeljust in izbila vse zobe. Manekenka je vsa krvava in v šoku začela bežati, druga krogla pa jo je k sreči zgrešila in Manuel je obupal in pobegnil.

Toda slaba vest ga je vztrajno preganjala, in ko so ga po nekaj dneh prijeli zaradi drugega kaznivega dejanja, je priznal, da je ustrelil tudi mlado žensko. Čeprav jih je štel komaj trinajst, so mu sodili kot odraslemu in mu nazadnje prisodili dosmrtno ječo; kazen so pozneje razveljavili, saj mladoletnikov v ZDA ni mogoče obsoditi na zapahe do konca življenja, če niso zagrešili umora, in mu določili nič kaj manj grozljivih 65 let za rešetkami. Prvih osemnajst let je preživel v samici. Večkrat si je poskušal vzeti življenje, nekoč pa se je odločil za drzen korak in se poskušal opravičiti svoji žrtvi: na njegovo veliko presenečenje je dve leti po grozljivem napadu sprejela telefonski klic, med katerim mu je zaupala, da jo čakajo leta bolečih operacij, nazadnje pa ga je s tresočim se glasom vprašala, zakaj jo je ustrelil. »Storil sem napako,« ji je zahlipal in odložil slušalko.

Toda njuni stiki so se takrat šele začeli; sledili so dopisovanje in dolgi telefonski pogovori, med Debbie in najstnikom se je razvilo nepredvideno prijateljstvo. No, Ian je pravzaprav prvič v življenju občutil, kako je imeti mater.

»Najprej nisem vedela, ali bi bruhala ali jokala. Jezna sem bila, ker ga pravzaprav nisem mogla obsojati, kot bi si zaslužil. Navsezadnje je bil otrok. Vsakdo počne v mladosti neumnosti. Kaj šele otrok, ki odrašča brez staršev in v okolju, v katerem vlada rasna diskriminacija. In če bi bil Ian svetlolasi deček z modrimi očmi, bi ga nedvomno doletela mnogo milejša sodba,« je neverjetno sočutno Ianu odprla vrata v svoje življenje Debbie, ki si je po desetih letih zahtevnih posegov povrnila zdrav videz. »Želim si, da bi bil svoboden. Da bi te lahko obvaroval pred vsem zlom tega sveta,« ji je v nekem pismu zapisal Ian, hvaležen Debbie, ki pa so jo mož in prijatelji sprva poskušali odvrniti od bizarnega prijateljstva. »Rekli so mi, da sem nora, da morda trpim za kakšnim sindromom, ki bi ga morala zdraviti,« se spominja 52-letnica, ki si še vedno prizadeva, da bi Ianu dolgoletno zaporno kazen, po kateri bi lahko prvič zaprosil za prostost šele 2031., skrajšali.

Za rešetkami je dokončal srednjo šolo, in to z odličnimi ocenami, izkazal pa se je tudi s poezijo in eseji, ki jih Debbie marljivo objavlja na svojem profilu na facebooku. Ne nazadnje je Ianu zdaj preostala le ona, mati in brat sta mu namreč umrla pred leti, pojasnjuje svoje nepričakovano sočutje Debbie, ki se radovednim medijem predstavlja kot Ianova rejnica na daljavo – in ko jo kdo povpraša, ali jo posledice strašljivega dejanja ne odvračajo od osebe, ki ji je stregla po življenju, odločno odgovori: »Predstavljajte si, kako se počuti.«