Težko prehodni in redko poseljeni Abruci se vzpenjajo vzhodno od Rima tik do jadranske obale. Območje še danes velja za divje in skoraj nedostopno, tam so pogosti potresi. Morda je prav odrinjenost eden od razlogov, da se močno skrčeno prebivalstvo v gorskih vaseh predaja starim mitom. Ko 1. maja zazvonijo zvonovi v idilični vasici Cocullo, ki leži na 900 metrih nadmorske višine, nekako na pol poti med Rimom in Pescaro, ne vabijo le k maši in praznovanju praznika delavcev, 250 duš se poda na prizorišče precej nenavadnega in mnogim nič kaj prijetnega tradicionalnega spektakla, na prostranem vaškem trgu se jim pridruži še veliko obiskovalcev z vseh koncev Italije in vse več iz tujine.
Procesija sv. Dominika iz Sore privabi na tisoče radovednežev, saj je lesena soha svetnika klobčič kač. Prej so jo nosili po vasi na prvi četrtek v maju, kot znamenitost je zdaj poživila prvomajske praznike. Običaj je star stoletja, mladi fantje in možje v okoliških hribih iščejo in izbezajo na plan kače in z njimi okrasijo svetnika, vsak pa si po eno ali dve obesi še okoli vratu. Kače so obsedle vse: z njimi tečejo otroci, nase jih polagajo radovedni tujci, med njimi je vse več deklet, in krog do plodnosti naj bi se spet sklenil.
Rito dei serpori izvira iz davne tradicije etrurskega ljudstva, ki je pred štirimi tisočletji tod častilo boginjo plodnosti Angicio. V začetku 16. stoletja se je poganski običaj prepletel s katoliškim obredjem in zgodbo o kapucinskem menihu, ki naj bi strupene kače, veliko nadlogo širše okolice, spreminjal kar v ribe in je do danes zavetnik tukajšnjih kmetov in pastirjev. V knjigi Kače sv. Dominika znanega potopisca Patricka Leigha Fermora, ki je izšla pred 60 leti, lahko med drugim preberemo, da so še po drugi svetovni vojni za običaj uporabljali strupenjače, še otrple so izkopali iz zimskega spanca, omotične so zagrizle v debel kos blaga, da so jim izpulili strupnike. Kače so po procesiji končale v ujetništvu v cirkusih, kabinetih groze ali v loncu, danes jih po obredu spustijo v naravo. S procesijo častijo umbrijskega svetnika, ki se je rodil davnega leta 951 in se je še pred Frančiškom Asiškim odločil za spokorniško samoto, zaslužen je za veliko čudežev, mnogi so povezani s kačami in divjimi zvermi, z ugrizi kač naj bi (o)zdravil hudo bolne. Zvonovi pojejo med vso procesijo, ta se stopnjuje vse do ekstaze, črno soho po njej vrnejo nad svetnikov grob v vaški cerkvi.
