Spoznala sta se v vrtcu,
 po 40 letih se še ljubita

Njegove prve besede njej so bile: »Nehaj me zasledovati!« Njene pa: »Grem lahko v tvojo vesoljsko ladjo?« Tako je bila trmasta in nadležna  Helen , tako je bil neomajen Ross. Pisalo se je leto 1976: stara sta bila štiri leta in bil je njun prvi dan v vrtcu, par pa je še danes, skoraj štirideset let pozneje, srečno z aljubljen.

Rossova družina se je pred štirimi desetletji preselila v vas, v kateri je odraščala Helen. Njuno prvo srečanje se je prelevilo v nepozabno zabavo v vesoljski ladji, izdelani iz starih avtomobilskih pnevmatik. »Vključil me je v svojo posadko in poleteli smo v vesolje, da obranimo našo galaksijo, to je bil pravzaprav najin prvi zmenek!« se spominja Helen, danes mamica treh otrok, enajstletnega   Georgea  , sedemletnega  Xandra  in šestletne Alice. Helen in Ross sta v se od vrtčevskih let nerazdružljiva: spomini na njuna otroška leta so čudoviti, preproste rojstnodnevne zabave na domačem vrtu, šolske klopi, ki si jih ne bi delila z nikomer drugim, tekanje po soseski, potolčena kolena, prerekanje med fanti in dekleti. Vesoljska ladja je bila že preteklost, a njuno življenje so vsak dan zaznamovale nove dogodivščine, o katerih  še danes rada pripovedujeta svojim otrokom. »Tako se pravzaprav opomnim, da sem že odrasla. Včasih se mi zdi, da sem ujeta v otroštvu, ker je Ross še vedno ob meni,« pripoveduje Helen, ki pa je morala najboljšega prijatelja konec osnovne šole zapustiti, saj so se njeni starši ločili in sledila je selitev v sosednji kraj. K Rossu se je še vedno vračala, a zgolj občasno, no, znova so ju združila najstniška leta, ko sta se začela videvati v priljubljeni diskoteki. »Bilo mi je skrajno nelagodno, a nisem vedela, zakaj. Bil je skrajno čeden, zato sem komajda sledila pogovoru. Kljub moji zmedenosti sva se s preostalimi prijatelji dogovorila za pico naslednji dan,« se prve iskrice spominja Helen, ki se je za zmenek še posebno uredila. »S pričesko sem se ukvarjala neverjetno dolgo, prijateljica Claire mi je pomagala,« pripoveduje. »Za mizo v restavraciji mi je bilo spet zelo nerodno, a je k sreči on prebil led. Povprašal me je, kako sem opravila na teniškem turnirju – presenečena sem bila, da je sploh vedel zanj! Olajšana, da sem tudi jaz pritegnila njegovo pozornost, sem se končno sprostila in vse je steklo kot po maslu.«

Pri petnajstih prvi poljub

Teden pozneje sta se sestala sama in pri petnajstih letih oba doživela prvi poljub: od takrat sta zvesta drug drugemu, in tudi ko sta odšla študirat vsak na svojo univerzo, sta zgledno ohranjala stike. »In to še pred dobo mobilnih telefonov in družabnih omrežij. Pisala sva si pisma, si telefonirala in se najmanj enkrat na mesec tudi sestala,« še poudari Helen. Študijska leta so hitro minila in par se je preselil v London – vendar ne pod isto streho, ona si je za sostanovalke izbrala prijateljice, on pa je živel z bratom. »Tista prva leta samostojnosti sva resda preživela kot fant in punca, a razmerje sva kljub temu nekoliko brzdala, da ne bi preveč hitela naprej,« se spominja Helen in seveda omeni še ključni trenutek: snubitev, ki je sledila šele leta pozneje, ko sta jih štela že 27! »Splačalo se je čakati. Na najin skupni naslov, prvi račun za elektriko, na katerem sta bili zapisani obe imeni...« pripoveduje zdaj 44-letna trgovka. Zakonca McGinn sta se po poroki vrnila v domači kraj, v Hampshire: takšno odraščanje, ki sta ga bila deležna onadva, sta namreč hotela privoščiti tudi svojim otrokom. Vsak ima pač svoj začetek in svojo zgodbo, se strinjata zaljubljenca, izjemno srečna, da sta skupno življenjsko pot začela že tako zgodaj v otroštvu. »Vem, da sva prej izjema kakor pravilo, a se kljub temu kdaj sprašujem, ali so najini otroci že spoznali svoje bodoče partnerje, ko se takole podijo po igrišču... Upam, da bodo imeli takšno srečo kakor midva,« svojo pripoved sklene Helen.