Smrdljivo, ampak slastno

Takšno je pravilo za smrdljivi tofu, priljubljeno tajvansko specialiteto, ki napada nosnice, a tako dobro dene brbončicam. Fermentirani sojin sir namreč smrdi kot nekakšna mešanica zažganih odpadkov in starega potu. In ta vonj na tajvanskih ulicah premaga še tako privlačne vonjave svežega sadja ali omamni dim, ki se vije s stojnic s pečenim mesom.

A nihče ne more trditi, da ni okusen. To dokazujejo tudi dolge vrste pred lokali, kjer ga prodajajo v najrazličnejših oblikah in na številne načine. Naj bo kuhan, dušen, pečen ali ocvrt in z dodanim kislim zeljem, bambusovimi vršički, tisočletnimi jajci ali zgoščeno račjo krvjo, Tajvancem gre vedno v slast.

Tofu na 101 način

»Naporen je za nos, a prijeten za jezik,« pravi gospa Chen, lastnica majhne stojnice na Stari ulici v vzhodnem delu Tajpeja. Specialiteta gospe Chen, ki na ulici že 15 let prodaja tovrstno smrdljivo jed, je popečeni tofu, ki ga postreže s slano koščkasto omako in zelenjavo. Mehak sojin sir se v ustih raztopi kot puding, medtem ko se njegov značilni vonj sprehodi do nosnic.

Kdor si želi kaj drugačnega, se lahko odpravi v katero od številnih restavracij, kakršna je Yong Feng Dage na nočni tržnici v bližini državne univerze Shida v središču tajvanske prestolnice. Tam slovijo po smrdljivem tofuju s hrustljavo zapečeno skorjico. V vsako kocko vbrizgajo malce sojine omake, ki se pocedi ob vsakem ugrizu.

Skrivnost je v marinadi

Skrivnost tofujevega smrada je v fermentaciji, ki lahko traja nekaj dni ali pa kar ves teden. Tajvanske restavracije ljubosumno skrivajo svoje recepte za pripravo marinade, v kateri je lahko vse od kitajskega zelja in čajnih lističev do mesa, rakcev ali mleka. Restavracija Jiaziyuan v Novem Tajpeju, kjer ponujajo okoli 20 jedi s smrdljivim tofujem, prisega na marinado iz gorske izvirske vode s kitajskimi zdravilnimi zelišči.

Solastnica restavracije Chen Laihao pravi, da je ta jed bogata s koristnimi bakterijami, kakršne najdemo v jogurtu. Ena od njenih uspešnic je mehak tofu v juhi iz popra, ingverja, gob in črnega fižola. »K meni je prišlo že veliko tujcev, ki so se najprej zmrdovali, nato pa so bili prijetno presenečeni,« se pohvali.

Zgodbe o izvoru te jedi so različne kot ona, a večina pravi, da prihaja z obalnega dela Kitajske. Nekatere legende govorijo, da je jed po naključju izumil sokolar iz dinastije Qing, ki je pozabil na svoj tofu in pozneje ugotovil, da je kljub smradu odličnega okusa. Kakor koli že, smrdljivi tofu osvaja tudi nekitajski svet – leta 2011 se je znašel na lestvici najokusnejših jedi ameriške televizijske mreže CNN.

»Strašno smrdi,« pravi Sarah Byrne, Kanadčanka, ki živi v Tajpeju, »a je slasten. Gre za priučeni okus.«