To je ena od zgodb, ki vzbujajo srh in so zelo ganljive hkrati. Izguba otroka je za starše največji udarec, kar jih lahko doživijo, to pa se je zgodilo tudi Tianu Xuemingu, ki je v enem desetletju izgubil dva ljubljena potomca.
Šestdesetletni tesar iz mesteca Huangling Village v kitajski provinci Chongqing se je poročil leta 1979. Z ženo Yang Hongying sta se preselila v preprost dom, narejen iz blata, kjer sta živela še s šestimi sorodniki, zato se je mož čez nekaj časa odločil, da bo svoji družini omogočil boljše življenje, in odšel delat v mesto.
Zaradi Tianove mizarske spretnosti, brezhibne delovne etike in velike marljivosti je postopoma izboljševal svoj in ženin življenjski položaj. Leta 1982 se je paru rodila hči Yingying, 1987. pa še deček Tian Qinyuan. Da bi lahko več časa preživel s svojo družino, se je odločil, da bo pustil službo v mestu. Preselili so se nazaj v rodno mestece, Tian je postal skrben družinski oče. Zgradil je trinadstropno hišo, najbolj luksuzno daleč naokoli, tiste dni pa je opisal kot najsrečnejše v svojem življenju. A idila ni trajala dolgo.
Na neki vroč poletni dan je namreč umrla Yingying, stara komaj 15 let. Takrat je na obisk prišlo nekaj Tianovih prijateljev. Hčerka je predlagala, da lahko gre v trgovino po nekaj zelenjave. Vrnila se je čez pol ure, bleda in utrujena, a očetu je dejala, naj ne skrbi. Čez eno uro se je zgrudila na dvorišču, prenehala je dihati, še preden je prišla zdravniška pomoč. Tian še danes sebe krivi za to, kar se je zgodilo, umrla je namreč zaradi sončarice; pravi, da ni dovolj dobro skrbel zanjo. »S tem se preprosto ne morem sprijazniti,« pravi nesrečni oče.
Le devet let po izgubi hčerke pa se je zgodila še ena tragedija. Sin je bil staršem še zadnje upanje in največja tolažba. Leta 2005 je začel obiskovati univerzo. »Dal bom vse, kar imam, le da bo moj sin lahko končal šolanje,« pravi Tian. A za to, žal, ni imel priložnosti. Z ženo sta marca 2006 iz ambulante prejela klic, in sicer so jima sporočili, da ima njun sin že en mesec visoko vročino. Fanta je bilo strah in si je želel domov. Tian se v tistem trenutku še ni zavedel resnosti položaja. A ko so prejeli dokončno zdravniško spričevalo, so starši dobili še en udarec.
Oče in mati sta izvedela, da ima njun deček levkemijo, in sicer v končni fazi. V bolnišnici je ostal dva meseca, nato so ga pripeljali domov. Tako si je namreč zaželel skrbni par – bala sta se, da ju bo sin prehitro zapustil za vedno. To pa se je zgodilo sedmega julija 2006, ko je fantič dopolnil 18 let. Porušil se jima je že od vsega gorja načeti svet.
Začela sta urejati boleče zadeve glede pogreba in pokopa, a nekaj dni pozneje je Tian sprejel težko odločitev – sinovo truplo je shranil v zamrzovalno skrinjo. Na hladnem, na ledu, ga je skrival šest let. In šest dolgih let je Tian skrbno čuval svojo skrivnost. Nekateri njegovi bližnji prijatelji so sicer vedeli za to, prepričevali so ga, naj truplo zažge. Oče pravi, da ve, da so bile njihove namere dobre, a tega preprosto ni mogel storiti. »Svojega sina lahko vidim, kadar koli ga začnem preveč pogrešati. Tako imam občutek, da je vedno z mano in da me ne bo nikoli zapustil. Tega ne more odtehtati nič na tem svetu.« Velikokrat sta se do sinovega trupla v skrinji odpravila oba z ženo, se držala za roke in poskušala občutiti prisotnost izgubljenega ljubljenega otroka. A v mestecu so se govorile hitro širile, zato je moral zaradi pritiska sosedov kmalu razkriti bolečo resnico.
»Vem, predobro vem, da nisem ravnal prav. Moja odločitev je imela slab vpliv na vse okoli mene, ampak izgubil sem najbolj ljubljena človeka! Moja bolečina zaradi smrti dveh otrok je nekaj, česar ne bo nihče nikoli, ampak res nikoli razumel!« je zajokal Tian in se brezizrazno zastrmel v skrinjo v kotu temačne izbe. Zdaj čaka na odločitev sodišča.
