Zadnja štiri desetletja je Ramon Archundia posvetil ohranjanju ogroženih legvanov. V ta namen je v mehiškem Manzanillu odprl zavetišče za te karizmatične kuščarje, v katerem trenutno skrbi za 642 plazilcev in še vrsto drugih divjih vrst. Njegova pot zaščitnika teh mogočnih živali se je začela, ko ni več mogel prenašati krutosti ljudi do teh bitij. V središču mesta je s pomočjo očeta Juana pripravil manjše zavetišče z dvema drevesoma, ki sta hladnokrvnim živalim ponudila popoln prostor za nastavljanje soncu. A to je bil šele začetek, kmalu se je razvedelo, kaj počneta, in iz celotne mehiške države Colima so k njima začeli pošiljati legvane, pozneje pa še želve, rakune in druge živali.
Zanimivo je, da jih Ramon ne spusti na svobodo, a za to obstaja tehten razlog. Ogrožene živalske vrste v Mehiki ne preživijo dolgo na prostosti, saj divje lovce zanima le denar. Legvane so na rob izumrtja prignali zaradi njihove kože in ker so iskani hišni ljubljenčki. Pogosto zavetišče obiskujejo ljudje, ki si jih želijo videti od blizu in izvedeti več o teh zanimivih bitjih. Vstop v zavetišče je brezplačen, zaradi česar Ramon ni deležen državne subvencije, saj za svojo dejavnost ne plačuje davkov. »Politiki so mu vsako leto obljubljali finančno podporo, ki pa je ni nikoli dobil,« so pojasnili predstavniki naravnovarstvene organizacije Mahual. »Zelo malo ljudi ve, da sploh obstaja, država pa ne želi, da bi se razvedelo.«
Seveda skrb za več kot 600 legvanov ni mačji kašelj, ne nazadnje vsak dan pohrustajo skoraj 200 kilogramov hrane. Ramonu to uspeva, ker vsak dan obišče lokalne tržnice in zbere veliko zelenjave in sadja za svoje živali. Nekateri domačini mu dajejo donacije, veliko je tudi prostovoljcev, ki mu pomagajo. Živali vsak dan nahrani sam in videti je, da ga poznajo in imajo zelo rade. Trenutno se Ramon ukvarja z grožnjo, da bo država njegovo zavetišče zaprla, saj nima ustreznih papirjev za skrb ogrožene vrste. K sreči so mu na pomoč priskočile naravovarstvene organizacije, ki zanj zbirajo ustrezno dokumentacijo. A. P. Sadje in zelenjavo zbira po mestnih tržnicah. Živali ga prepoznajo in imajo zelo rade. Oblasti so ga že večkrat poskušale odgnati.
