Rusinja si želi poroke s serijskim morilcem

Hladnokrvno je umoril 49 ljudi in se še hvalil, češ, kako je užival med pokoli. In seveda, njegov apetit še ni potešen, če bi lahko, bi moril še naprej.

In čeprav se večini ljudi ob misli na Aleksandra Pičuškina obrača želodec, nekomu vendarle zaigra srce: njegovi zaročenki Nataliji, prodajalki v trgovini z otroško opremo, ki nestrpno pričakuje poročni dan! Natalija je, po prebiranju o strahotnih zločinih, o katerih so ruski mediji množično poročali, Aleksandra, ki mu ljubkovalno pravi Saša, nagovorila prek pisma, prve vrstice so v zapor v Moskvo romale leta 2007. Med rednim dopisovanjem naj bi se razvila prava ljubezen, celo preskočila iskrica, in po nekaj letih je sledila zaroka, ki se zdi 29-letnici povsem običajna. Prepričana je namreč, da v vsakomur od nas živita dve osebnosti, zločinska in nezločinska, torej je njen 42-letni izbranec več kakor le hladnokrvni morilec: je tudi zelo topel in ljubeč moški, ki ga bo v kratkem vzela za moža!

Zanosila bo z drugim

Nikoli ga ni videla v živo, kar pa ni za Natalijo nikakršna ovira. Zaročencu se je že poklonila tudi s posebno tetovažo, ki simbolizira njuno skrajno bizarno razmerje, še bolj nerazumljivo pa je, da si želi s serijskim morilcem – naraščaja. A ker ji neposrednih stikov z njenim dragim ne dovolijo, in ker bo mož v zaporu do smrti, je Aleksander že privolil, da lahko Natalija zanosi s kom drugim in tako poteši svojo materinsko slo! Natalija je prepričana, da je Aleksander za zapahi postal drug človek: »Ne strinjam se z njegovimi dejanji, a česa takšnega ne bi storil nikoli več.« Ali bo lahko dragega spoznala tudi v živo in usodni da dahnila za zapahi, ni znano, zaročenca pa vsekakor vztrajata, da je njuna ljubezen pristna in da ju nič ne more razdvojiti.

Pičuškina so 2007. zaprli zaradi 49 umorov, ki jih je zagrešil v petnajstih letih, čeprav je trdil, da je pokončal še trinajst ljudi, trupel niso našli, priznal pa je, da je skupno načrtoval 64 pokolov. Največ si jih je privoščil v Moskvi, običajno reveže, ki jih je zvabil na stran z obljubo, češ da jim bo priskrbel alkohol: potem jih je s topim predmetom udaril po glavi, jih zadavil in odvrgel v jarek. Njegove metode so pozneje postale brutalnejše, po žrtvah je udrihal, dokler jim ni zdrobil lobanje, zmaličil jih je z razbitimi steklenicami, trupla pa je namerno puščal ob sprehajalnih poteh, da bi šokiral mimoidoče. Prijeli so ga po zaslugi listka z njegovo telefonsko številko, ki ga je v žepu imela ena od žrtev, ki je s Pičuškinom očitno prej prijateljevala. »Življenje brez umorov je zame življenje brez hrane in vode. Prvi umor je bil kakor ljubezen. Prve ne pozabiš nikoli,« je pojasnil po aretaciji. »Tem ljudem sem bil pravzaprav oče, saj sem jim odprl vrata v drug svet!«

Preiskovalci so še domnevali, da je Pičuškin tekmoval z najhujšim ruskim serijskim morilcem, Andrejem Čikatilom, ki so ga za umor 52 ljudi obsodili 1992. – prav tega leta je Pičuškin zagrešil svoj prvi krvavi zločin.