Leta 1911 so v jami v bližini Kopra odkrili spodnjo čeljust moškega, ki je živel pred 6500 leti. Od takrat je bila v zbirki tržaškega naravoslovnega muzeja. Več kot sto let ni pritegnila posebne pozornosti, vse dokler je ni začela proučevati ekipa jedrnega paleontologa Claudia Tuniza z mednarodnega središča za teoretično fiziko Abdus Salam. Povsem nepričakovano so odkrili, da je imel pračlovek razpoko na podočniku, zalito s čebeljim voskom. »Zelo težko bi kdor koli prepoznal zobozdravstveni poseg s prostim očesom ali preprostim orodjem,« je pojasnil Claudio. »Čeljust je bila pri nas 101 leto, ne da bi kdor koli opazil kaj nenavadnega na zobu.« Čebelji vosek so odkrili med preučevanjem čeljusti z različnimi tehnikami, kot sta rentgensko slikanje in uporaba ionskega pospeševalnika.
Lajšal si je bolečino
Poškodba zoba ni nastala med žvečenjem hrane, znano je, da so praljudje z zobmi mehčali usnje in jih uporabljali pri izdelavi različnih predmetov, predvsem orodja. Z voščeno zalivko si je možakar verjetno lajšal bolečino, hkrati je bil njegov zob manj občutljiv. »To odkritje je verjetno najstarejši dokaz starodavnega zobozdravstva v Evropi,« je dodal arheolog Federico Bernardini. »Trenutno ne vemo, ali je osamljen primer ali so bili tovrstni posegi razširjeni po neolitični Evropi.« Vsekakor bodo zdaj analizirali tudi druge čeljusti iz arhiva. Prav tako bi radi preizkusili dejansko učinkovitost uporabe voska v zobozdravstvu. V analiziranje voska so bili vključeni tudi strokovnjaki iz Slovenije.
Najstarejši dokazi izvajanja zobozdravstvenih storitev so kočniki, ki so jih odkrili v Pakistanu in so stari med 7500 in 9500 leti. V njih so vidne sledi vrtanja. Omeniti velja tudi sporno najdbo iz Egipta, ki jo nekateri interpretirajo kot 5500 let star umetni zob.
