Požiranje mečev 
ni potegavščina

Pred dnevi so člani mednarodne zveze požiralcev mečev (Sword Swallowers Association International ali SSAI) že sedmo leto zapovrstjo praznovali mednarodni dan svoje obrti. Dan Meyer, predsednik omenjene zveze, je člane tudi letos pozval, naj dan te umetnosti zaznamujejo s tem, kar najbolje znajo, goltanjem mečev, seveda. Pri SSAI, ta deluje od leta 2002, vanjo pa so med drugim vključeni poklicni in ljubiteljski požiralci mečev iz Združenih držav Amerike, Kanade, Irske, Italije, Švedske, Danske, Islandije, Avstralije in Nove Zelandije, so se pred osmimi leti odločili razglasiti 22. februar za mednarodni dan požiralcev mečev, da bi javnost postala pozornejša na to starodavno umetnost in jo začela bolj spoštovati. Leta 2009, na primer, je ob dnevu požiralcev mečev Natasha Veruschka iz Združenih držav Amerike postavila rekord, ki še ni izboljšan: pogoltnila je meč, dolg 58 centimetrov. Letos so v sodelovanju z ameriško Ripleyjevo knjigo rekordov načrtovali postavitev rekorda v množičnem požiranju mečev v več krajih po svetu, ali jim je podvig uspel, še ni znano.

»Lani je 22. februarja po svetu nastopilo 43 mojstrov, pri čemer so skupaj pogoltnili 76 mečev, podvig pa je bil vpisan v Ripleyjevo knjigo rekordov, letos si obetamo, da bo enako ravnalo še več mojstrov, in to po vsem svetu,« razlaga Dan Meyer in pristavlja: »Požiralci mečev že več kot štiri tisočletja postavljajo na kocko svoje zdravje in celo življenje s prikazovanjem svoje veščine, pri čemer pa so nenehno tarča očitkov, da gre za potegavščino. Še danes marsikdo meni, da mojster ne pogoltne meča, ampak se zateče k zvijači, zaradi katere je le videti, kot da ga. V resnici so požiralci mečev, ki so sodelovali z zdravniki v zadnjem stoletju in pol, potrdili, da ne gre za zvijačo, za nameček pa so veliko pripomogli k razvoju medicine in znanosti na splošno. Leta 1868, na primer, je dr. Adolf Kussmaul iz nemškega mesta Freiburg prav v sodelovanju s požiralcem mečev postavil temelje endoskopije, pregleda notranjosti prebavnih poti s posebnimi pripomočki, ki se vstavijo skozi usta oziroma grlo.«

Da ne gre za zvijačo, ampak da mojstri res goltajo prave meče, potrjujejo tudi izsledki dve leti trajajoče raziskave, ki sta jo v sodelovanju opravila Dan Meyer in britanski specialist za radiologijo, rentgenolog dr. Brian Witcombe, v njej pa je sodelovalo 46 mojstrov požiranja mečev. Izsledke študije sta strnila v članek, ki je bil leta 2006 objavljen v ugledni britanski zdravniški reviji. V njem sta med drugim pojasnila, kako se ljudje učijo goltati večje ostre predmete, ne da bi se poškodovali. Navadno začnejo s požiranjem manjših in neostrih predmetov, začenši s prstom, nato z žlico, ročajem čopiča in zvito pletilko, šele ko jim goltanje teh predmetov ne povzroča več težav, preidejo najprej na tope nože, šele prav na koncu pa na ostre meče. Tudi v tem primeru, kakopak, si po grlu navzdol najprej spustijo manjše, postopno pa čedalje večje. Nevarnost poškodb požiralnika zmanjšujejo tudi tako, da si ga pred nastopom namastijo, in sicer z maslom. Ne glede na to je poškodb med poklicnimi požiralci mečev kar precej in prav dolgo menda tega poklica ne opravlja nihče.