V SLOVO

Poginil je najgrši pes

Objavljeno 03. december 2013 08.36 | Posodobljeno 03. december 2013 08.36 | Piše: E. B.

Elwood je svoje življenje posvetil pomoči nesrečnim živalim.

Vse svoje življenje je garal in pomagal drugim.

Šteje notranja lepota, zunanjost je zgolj oklep, je svojih osem let življenja učil Elwood, po oceni kalifornijske komisije tudi uradno najgrši pes na svetu. Mešanec med kitajskim golim psom in čivavo je poginil v zadnjem novembrskem tednu, točneje na dan zahvalnosti, v naročju svoje dobrosrčne lastnice.

Karen Quingley iz New Jerseyja je pojasnila, da je bil njen ljubljenec v zadnjih mesecih nenehno bolehen in šibak, že januarja 2013 pa se je upokojil in ni več javno nastopal. »Med slovesom ni trpel, bil je v mojem naročju. Ne bi mogla biti ponosnejša nanj, saj so ga ljubili tudi ljudje, ki ga niso nikoli srečali,« je ganjena povedala Karen, ki je s kužkom neprivlačne zunanjosti, a izjemno plemenitega značaja od 2007., ko so ga celo uradno okronali z nazivom najgršega psa na svetu, prepotovala ZDA in se z njim udeležila več kot 200 dobrodelnih dogodkov. Zbirala sta sredstva za brezdomne in zlorabljene živali, številna zavetišča in neprofitne organizacije: »Vse odkar je prišel na svet, je trdo garal za druge. Ponosen je bil na svoj videz, bil je zelo samozavesten in zadovoljen!«

Uradno je bil najgrši, a tudi izjemno ponosen kuža

Elwooda je prvi lastnik skorajda usmrtil, saj tako grdega psa ni nameraval vzdrževati, njegova odrešiteljica Quingleyjeva pa ga je širokogrudno sprejela v svoj topli dom in mu življenje spremenila v pravo pasjo radost! Z gospodarico sta velikokrat zapustila domači New Jersey in se obkrožila s številnimi radovedneži, ki so se zmedeni in nepoučeni običajno sprva spraševali, ali sploh zrejo v psa: Elwood je mnoge spominjal kar na znanstvenofantastičnega junaka, produkt filmske industrije, in težko je bilo verjeti, da so njegove poteze in videz povsem naravni. A naravnejši ne bi mogel biti, poudarja Quingleyjeva; dlake je imel sicer malo, pretežno temno zunanjost je sredi glave razbil redek bel šop, na levi strani je bil brez zob, zato mu je jezik nenehno molel ven.

In prav njegov videz je spodbudil pomembno misel: tudi če nisi popoln, si lahko poseben! »Bil je majhen pes, a z velikim srcem. Dotaknil se je mnogo ljudi in storil ogromno dobrega,« je ob slovesu poudarila Quingleyjeva. 

Deli s prijatelji