Po sledi nemške mumije

Mumija, ki je že več kot sto let doma v Nemčiji, je v resnici umrla na tleh Južne Amerike, so pokazale nove analize. Dekle je bilo ob smrti staro domnevno okoli dvajset let, najverjetneje pa je bilo žrtev obreda, med katerim so ji življenje vzeli z močnim udarcem po glavi s topim predmetom. Konec 19. stoletja naj bi jo v Nemčijo prepeljala bavarska princesa po popotovanju na drugi strani luže, mumija pa se je potem znašla v muzeju münchenske univerze, pozneje jo je ustanova darovala bavarski arheološki zbirki. Tam jo strokovnjaki z vse naprednejšo tehnologijo redno pregledujejo, zadnje analize DNK in slikovna diagnostika pa so pokazale, da je dekle trpelo tudi zaradi parazitske okužbe in bolezni chagas – tudi brez udarca po glavi bi torej najverjetneje živelo le kratek čas.

So jo morda umorili prav zato, ker ni bila zdrava? Ali so jo, kakor številne druge mlade ženske v inkovskem kraljestvu, z usmrtitvijo darovali bogu sonca? Vprašanji bosta najverjetneje ostali brez odgovorov, se bojijo arheologi, ki pa so ocenili, da je glede na parazitsko okužbo dekle skoraj gotovo odraščalo v revnem okolju; chagas je, mimogrede, še vedno doma v Južni Ameriki med revnim prebivalstvom, brez ustreznega zdravljenja pa je bolezen smrtna.

Preiskave so še pokazale, da je dekle, ki so jo zakopali v suhi in peščeni pokrajini, živelo pred približno petsto leti, najverjetneje ob obali Čila ali Peruja, oblika njene lobanje je značilna za Inke, analiza las in kosti pa je pokazala, da se je prehranjevala predvsem z ribami.