Ni bil konec sveta,
 le večji meteorit

Dramatične igre naravnih sil niso primerne za slabe živce in srce, vsekakor pa burijo našo domišljijo. Te dni je marsikomu za sekundo zastalo srce tudi v ameriški zvezni državi Nevada, ko je z gromozanskim pokom in ognjeno kroglo kakšnih osem kilometrov nad površjem eksplodiral meteorit. Bilo je kot v filmu Armagedon, v mirnem nedeljskem jutru je v atmosfero nad Kalifornijo in Nevado vstopila ognjena krogla: mnogi so videli nenavadno bleščavo, slišali bobnenje, tla in hiše so se stresle kot ob potresu, otroci so zajokali, živali so se vznemirile itd.

Posamezniki so v strahu klicali policijo in gasilce, nastalo je nekaj posnetkov. Največ ljudi je nenavadni pojav opazovalo nad San Franciscom in Renom, meteorit je risal svojo pot kar okoli tisoč kilometrov daleč, očividci so ga opisali kot rdeče-belo kroglo z zelenkastim repom, ki je z veliko hitrostjo drvela skozi ozračje, počilo pa je kot ob preboju zvočnega zidu, da so se sprožili alarmi v avtomobilih, hišah in javnih ustanovah. Ne, to ni bil predčasni konec sveta leta 2012, so astronomi Ameriškega meteorskega združenja AMS kmalu potolažili vznemirjeno prebivalstvo. Strokovnjak Robert Lunsford pravi, da je meteorit takšne velikosti vendarle precej redek pojav, k sreči ni naredil večje škode, saj sta nevadska puščava in gorati del Kalifornije redko poseljena, a hkrati sorazmerno pogosta cilja naravnih vesoljskih izstrelkov. Iz vesolja vstopa v ozračje na tisoče predmetov, večina je tako majhnih, da zgorijo v ozračju in jih sploh ne zaznamo.

Iskali vesoljske spominke

Dokler ti deli z ogromno hitrostjo drvijo skozi vesolje, jih imenujemo meteoroidi, ko delci s premerom le nekaj milimetrov ali centimetrov kot zvezdni prah oziroma utrinki vstopijo v ozračje, postanejo meteoriti. Izraza izvirata iz stare grščine in pomenita nebeški oziroma zračni pojav. Če merijo decimeter ali več, jih doživljamo kot strah vzbujajoče in nevarne ognjene krogle. Poka ali grmi, ko večji kos doseže višino osem kilometrov nad zemljo, večina jih zgori že 80 kilometrov na tlemi. Skozi vesolje drvijo naključno kot občasna posamična telesa ali pa se pojavljajo v gostih rojih in se ciklično vračajo. Vsako leto se pojavijo na nočnem nebu (podnevi jih seveda ne moremo videti) zlasti avgusta, oktobra, novembra in decembra. Med najbolj znanimi so leonidi, perzeidi in liridi. Astronom Dan Ruby z univerze v Nevadi meni, da je bil tokratni meteorit velik kot pralni stroj, malo verjetno pa je, da je bil iz roja liridov, ki med 17. in 25. aprilom prehaja zemljino krožnico. Opazovalci in raziskovalci vesolja so ga poimenovali po ozvezdju v obliki antičnega glasbenega inštrumenta, Orfejevi liri. Prvi so ga že leta 687 pred našim štetjem opazili Kitajci, tokrat je bil čudežni dež lepo viden tudi severno od Las Vegasa, mnogi so pojav opisali kot nepozabno doživetje, ki daje slutiti mogočnost vesolja in naravnih sil. Že naslednjega dne so se mnogi odpravili v puščavo in hribovje, da bi morda našli drobec dragocenega vesoljskega materiala.