Nakupovalni center duhov

V sredini leta 2008 so v Franciji začeli graditi največje nakupovalno središče desetletja – Le Millenaire. Nekaj tednov pozneje je v ZDA počil nepremičninski balonček in svet je začel drseti v gospodarsko krizo, lastniki Le Millenaira pa so se pripravljali na udarec. A resničnost je bila še hujša. Ko se je center leta 2011 odprl, so pričakovali po 14 milijonov obiskovalcev na leto, a prišlo jih je le šest milijonov.

Velikansko poslopje v Aubervilliersu, severovzhodnem predmestju Pariza, še vedno krasijo neonski napisi trgovin, ki kupce vabijo k nakupu. Toda med imeni, ki se oglašujejo – med njimi tudi znani trgovini z oblačili Desigual in OVS –, jih je nekaj že zaprlo svoja vrata. Pravzaprav je to storila že vsaka šesta prodajalna v središču, ki se je sprva ponašalo s 140 trgovinami, zdaj pa mu nekateri obiskovalci pravijo kar »nakupovalni center duhov«.

Prazni hodniki in trgovine

Le Millenaire je odraz stanja v Franciji, ki se po padcu gospodarske rasti leta 2009 za skoraj tri odstotke še vedno ni povsem postavila na noge, brezposelnost ostaja nad desetimi odstotki, potrošniška poraba pa se spet niža. Ob decembrskih popoldnevih, ko bi se v nakupovalnem središču moralo treti kupcev, so hodniki in trgovine napol prazni. »Čisto mrtvo je. Ne najdem besed, s katerimi bi opisala center,« pravi 23-letna frizerka Axelle Yaba, ki nenehno pospravlja svoj salon, da bi se nekako zaposlila. Na dan namreč dobi le kakšne štiri stranke.

Medtem ko francoska vlada poziva Evropsko unijo, naj se namesto strogim varčevalnim ukrepom posveča naložbam in rasti, se Le Millenaire ukvarja z edinim dobičkonosnim poslom – nizkocenovnimi trgovinami, ki privabljajo kupce, ki morajo paziti na vsak cent. Letos sta trgovini odprli veriga poceni obutve Chaussea in veleblagovnica Tati, ki prodaja umetna božična drevesca za 15 evrov, igrače za manj kot 10 evrov in ovojni papir za 99 centov. Tudi druga urbana nakupovalna središča po Franciji so začela sprejemati diskontne trgovine, ki so do zdaj prevladovale predvsem v industrijskih conah na mestnih obrobjih. Lastniki so namreč ugotovili, da bodo več zaslužili z nizkocenovnimi prodajalnami, ki privabljajo množice, kakor s prestižnimi blagovnimi znamkami, ki jih (skoraj) nihče ne kupuje.