Polinezijski Velikonočni otok, za domačine Rapa Nui, v južnem Tihem oceanu, po obliki spominja na 163,6 kvadratnega kilometra obsegajoči trikotnik. Dolg je 24 kilometrov, širok pol manj. Kot avtonomna pokrajina pripada Čilu, oddaljenemu 3600 kilometrov. Do najbližjega naseljenega otoka Pitcairna, ki pripada Združenemu kraljestvu, je bliže, »le« 2075 kilometrov. Na Pitcairnu ni gneče, saj ga naseljuje komaj devet družin s skupaj 50 člani. So potomci slavnih upornikov z britanske ladje Bounty in Tahitijk, ki so jih odbrali in povedli s seboj. Stodesetkrat več prebivalcev premore otok, ki ga je poimenovalo naključje, da ga je prav na velikonočno nedeljo, 5. aprila 1722, kot prvi Evropejec zagledal nizozemski avanturist Jacob Roggeveen. Na njem je tedaj živelo od dva do tri tisoč Rapanuijčanov. Po legendi so njihovi predniki pripluli v dveh kanujih okoli leta 300 z Markeških otokov. V najbolj cvetočem obdobju naj bi Rapa Nui poseljevalo celo do 20.000 ljudi, kar naj bi sprožilo brezobzirno vojno iztrebljanje, celo kanibalizem, pa tudi ekološko opustošenje. Zasužnjevalne in sploh neznosne kolonizacijske razmere so do leta 1877, ko so jih našteli le še 111, domačinom že bile plat zvona. Dušebrižniškim misijonarjem majhne skupine resnično ni bilo pretežko pokristjaniti. Staroselci so si v naslednjih sto letih številčno spet opomogli. V zadnjih desetletjih jim je gene osvežilo precejšnje priseljevanje moških iz Čila, ki se radi ženijo z domačinkami. Prvotne rasne čistosti pa seveda ni več.
Vse to je fascinantno, a brez kančka mistike. Se pa ta spleta okrog 887 monolitnih kamnitih in od osem do enajst metrov visokih ter več ton težkih človeških figur moaijev. Postavljeni so na ploščadih, ki jim pravijo ahu. Prvi je skulpture, ki jim nikjer na svetu ni para, videl in opisal že omenjeni pomorščak Roggeveen. Sicer pozno, pred četrt stoletja, jih je v svoje varstvo sprejel Unesco.
Delali so jih tisoč let
Najbolj buri duhove skrivnost, čemu so moaije klesali in kaj predstavljajo. Ali so za njihovo izdelovanje in premikanje od kamnoloma do obale resnično do golega izsekali gozdove? Beli človek poskuša vse, o čemer nima pojma, razlagati po svoji logiki. V glavah zapriseženih ekoloških odreševalcev sveta naj bi bili kipi nič manj kot krivi za erozijo in celo propad otoške civilizacije. Seveda so o tem posneli tudi film, ki smo ga, ko je ekološka vnema krenila na svoj globalni pohod, videli tudi v slovenskih kinematografih. Teorija je vprašljiva vsaj toliko, kot so teorije o razlogih nastanka in namenu piramid. Mislimo seveda na egipčanske, če vam je ljubše, pa lahko tudi na bosanske...
Medtem so se arheologi domislili, da za klesanje lehnjaka in za prestavljanje kipov od kamnoloma do obale ni bilo potrebno prav nič lesa. Megalitne kipe so s posebno horuk tehniko treh usklajenih ekip s sukanjem vrvi lahko pretovorili iz kamnoloma do končne lokacije. Ker živimo v času youtuba, si na njem lahko ogledate filmski prikaz takega podviga. Niso pa prikazali, kako so kipu na glavo dvignili iz druge kamnite skale izklesano pokrivalo. Uganka čaka naslednjega genialca.
Nekateri vidijo v vseh moaijih upodobitev istega obraza, drugi spet v sicer istem ustvarjalnem slogu upodobljene različne obraze. Uradni predstavnik Unescovega zaščitenega parka pove: »Vsak izmed kipov ima svoje posebne značilnosti.« Nekaterim so pač vse ovce enake, medtem ko pastir loči vsako posebej. Kipe naj bi začeli klesati v 7. stoletju in nadaljevali še približno tisoč let. Na nekaterih so izrisane podobe, na drugih napisi v otoški pisavi rongorongo. So služili obredju?
Skrivnostni moaiji so zelo zaposlovali tudi znamenitega norveškega raziskovalca Thora Heyerdahla. Erich von Däniken, ki je povsod našel sledi vesoljskih civilizacij, je razglasil, da so moaije z visoko tehnologijo postavili – kdo drug kot vesoljci. Potem ko so doživeli nesrečo, pristali na otoku ter čakali, da jih pride rešit druga posadka. V tistem vmesnem času pač, ker niso zdržali v brezdelju. Tudi ta teorija je lepa, pa nič bolj prepričljiva kot preostale. In morda je prav Däniken navdihnil Nasine eksperte, da so si na edinem otoškem letališču Mataveri dobre tri kilometre dolgo pristajalno stezo zamislili kot rezervno za pristajanje Nasinih plovil v nujnih primerih.
