Pred 150 leti se je svet čudil Julii Pastrana, sloviti bradati ženski, pravijo ji tudi najgrša ženska na svetu. Znanstveniki so dolgo tuhtali in sklepali, pred štirimi leti pa slednjič le odkrili gensko mutacijo, ki je bila odločilna za njen videz. Ta genska napaka, zaradi katere je Julia Pastrana postala takšna atrakcija, se imenuje prirojena terminalna (kongenitalna) hipertrihoza, zanjo pa so značilne pretirana rast dlak po vsem telesu, deformirane obrazne poteze in povečane dlesni. To stanje je dedno in tako redko, da ga je izjemno težko proučevati.
Vrnili so jo v Mehiko
Svetovna javnost se je v teh dneh ponovno spomnila na dolgodlako Julio. Zakaj? Po 153 letih so jo namreč vrnili v njeno domovino, Mehiko. Leta in leta so jo namreč razstavljali in predstavljali, živela je kot nekakšen razstavni eksponat, prevažali so jo sem ter tja, čudil se ji je svet, še več, Julii Pastrana niso privoščili miru niti po njeni smrti. Njeno truplo je tako naposled končalo v skladišču nekega inštituta v Oslu.
Ko se je končno ugotovilo, kje tiči, je umetnica Laura Anderson Barbata začela kampanjo Julijine vrnitve v rodno Mehiko. »Še kako si je zaslužila, da ji povrnemo dostojanstvo! Upam tudi, da se bo njen status izboljšal, popravil in da jo bodo končno prenehali doživljati kot žrtev, temveč kot kompletno in kompleksno osebo, kakršna je ne nazadnje bila,« je ob vrnitvi žarela umetnica, ki je v tistem trenutku končala to desetletno bitko. Zdaj je Julia pokopana v rodnem kraju, Sinaloa de Layva se imenuje.
Dedna napaka
Julia Pastrana se je rodila leta 1834. Na svet je prišla z dedno napako, zaradi katere so njeno telo prekrivale goste dlake. Za nameček je trpela za gingivalno hiperplazijo, ki je njene ustnice in dlesni tako odebelila, da so delovale prav nabreknjeno, njen obraz je bil tako že na daleč, kako bi temu rekli, primatski. Kljub vsemu pa niso niti ene izmed naštetih bolezni diagnosticirali v času njenega življenja.
Leta 1854 so iz nje želeli narediti nekakšno razstavo, atrakcijo, potujoči cirkus, ji za to tudi pošteno plačali, poraščeno dekle je začelo potovati, hodilo je sem ter tja, na enem izmed teh potovanj, v New Yorku je to bilo, se je celo poročila. Theodore Lent je bil ta, s katerim je stopila v zakonski jarem. Težko je zdaj reči, ali je bila posredi ljubezen, tolikšna strast, Lentova naklonjenost poraščenim dekletom ali je Theodore v njej videl izjemno priložnost, priložnost obogateti. Zgodovina pravi, da je bila Julia dejansko zaljubljena vanj, povsem nasprotno od Lenta, ta prevarant je z njo želel preprosto – zaslužiti. Klical jo je medved in z njo kot kakšen sprevrženi zvodnik paradiral po evropskih mestih.
Kritiki tistega časa so jo označevali za odvratno in ekstremno, zdravniki pa zatrjevali, da je pač rezultat parjenja človeka z orangutanom. Spet drugi so izpostavljali njeno dobroto, da je rada pomagala sirotam, da je navdušeno prepevala, poslušala glasbo, se tudi zavrtela, menda je prav tako uživala ob učenju tujih jezikov.
Truplo končalo na Norveškem
Julia Pastrana je leta 1859 zanosila, žal pa je njen sin podedoval hipertrihozo. Umrl je že 35 ur po porodu, njegova mati pa 10 dni za njim. Imela je le 26 let.
Lakomnega moža niti to ni zaustavilo, saj je po njeni smrti še bolj vneto razstavljal njeno balzamirano truplo, zraven je sprevrženec dodal še sinkovo trupelce.
Da boste vedeli: Lent je nekoliko pozneje našel še eno kosmatinko iz Mehike, se tudi z njo poročil, zaradi promocije pa jo poimenoval v Julijino sestro – Zenoro Pastrana.
Julijino truplo je naposled končalo na Norveškem, kjer je v pozabi mirovalo vse do leta 1976, ko ga je nekdo ukradel in ga vrgel v smeti. Potem ko ga je policija končno našla, so ga spravili na varno, na Inštitut forenzične medicine v Oslo.
