Ko je 60-letni Frank Henderson iz ameriške zvezne države Washington izvedel, da je rak, za katerim je bolehal že dalj časa, močno napredoval in mu ostane le še nekaj tednov življenja, ni zapadel v depresijo, kot bi najbrž marsikdo. Namesto da bi zadnje tedne in dni preživel v solzah, obupu, jezen na svojo usodo, se je odločil, da bo čas, ki mu je preostal, izrabil za to, da bo ustvaril čim več prijetnih spominov. Okoli sebe je zbral družino in prijatelje ter sestavil seznam stvari, ki bi jih pred smrtjo še rad doživel.
Med njimi je bila tudi želja, da bi lahko še enkrat praznoval božič, njegov najljubši praznik. Pa so njegovi najdražji stopili skupaj in sredi septembra okrasili hišo ter njeno okolico s številnimi lučmi in z drugimi okraski, tudi smrečico so postavili. Ko so to videli sosedje, so se pridružili Hendersonovim, da bi Franku pričarali čim bolj pravljični božič. Otroci, ki so preteklo zimo v zamrzovalne skrinje spravili kepe snega, so mu prinesli tudi te. A praznovanje božiča ni bila Frankova edina želja.
Želel si je tudi, da bi dočakal dan, ko se bo poročila njegova zdaj 21-letna hči in bi jo lahko popeljal do oltarja. Ker Thea, ki sicer ima fanta, še ni niti zaročena, so poroko kar uprizorili. Sosedje so zbrali denar za izposojo poročne obleke, Frank si je nadel frak in do oltarja, ki so ga postavili na vrtu za družinsko hišo, res popeljal svojo hčer, s katero je pozneje tudi zaplesal.
»Edino, kar želi, da bi ljudje spoznali, je, da nič drugega na tem svetu ni tako pomembno kot preživljanje časa s svojo družino. Skupno doživljanje velikih življenjskih prelomnic, ustvarjanje spominov. To mu želimo omogočiti, ker, ko bodo na vrsto prišle prave prelomnice, njega več ne bo. Naše življenje se je nenadoma zdrobilo na milijone koščkov in ne vem, kako jih bomo znova sestavili, ko bo Frank odšel. Morda bodo pomagali vsi ti lepi spomini, ki jih bomo skupaj ustvarili,« je za lokalne medije povedala Frankova hči. Frank pa je še dodal: »Vem, kam grem, in ni me strah smrti. Žal mi je le tega, da sem šele zdaj, ko je že skorajda prepozno, spoznal, kako pomembno je, da čim bolj polno živimo vsak dan, vsak trenutek, in ustvarimo čim več spominov. Navsezadnje je to vse, kar nam ostane.«
