King Kong je 
v resnici živel

FRANKFURT – King Kong nedvomno spada med najbolj znana domišljijska bitja, ki nas strašijo z velikih platen in iz literature. Vendar obstoj velikanske človeku podobne opice ni povsem neresničen, saj so nekoč po Zemlji rohneli orjaški gigantopiteki. Ti največji primati v zgodovini našega planeta so izumrli pred 100.000 leti zaradi okoljskih sprememb, ko so se gozdovi spremenili v savane. Visoki so bili do tri metre in so v povprečju tehtali 500 kilogramov.

Znanstveniki iz Senckenbergerjevega središča za evolucijo človeka in paleookolje iz Tübingena in njihovi kolegi iz Frankfurta so analizirali emajl zoba, da bi dokazali, da so bili ti primati omejeni izključno na gozdove. Obstajajo številne teorije, s čim so se prehranjevali, nekateri vztrajajo, da so bili rastlinojedci (bojda omejeni na bambus kot veliki panda), drugi pravijo, da so morali biti mesojedi. Te velikanske opice so živele na območju današnje Kitajske, Indije in Vietnama, in to v istem časovnem obdobju kot človeške vrste. »Na žalost imamo zelo malo fosilov gigantopiteka – le nekaj velikih zob in kosti spodnje čeljusti,« je pojasnil profesor Hervé Bocherens z Univerze v Tübingenu. »Zdaj lahko pokukamo v nenavadno preteklost tega primata.«

Mednarodna ekipa znanstvenikov je pregledala stabilne izotope ogljika v emajlu zoba, da bi ugotovila, kaj je jedel in zakaj je izumrl. Zobe so si izposodili iz Kitajske in Tajske. Med njimi je bil prvi znani zob te opice, ki ga je leta 1935 odkril paleontolog Gustav Heinrich Ralph von Koenigswald v zbirki fosilov kitajske farmacije. »Rezultati razkrivajo, da so bili izključno rastlinojedi, a niso žvečili zgolj bambusa.« Za obstoj te opice je bila usodna prav velikost in omejenost na en tip življenjskega okolja. »Sorodnikom velikanske opice, kot je sodobni orangutan, je uspelo preživeti kljub omejenosti na določeno okolje. Verjetno zaradi tega, ker imajo počasno presnovo in potrebujejo manj hrane. Gigantopitek je potreboval veliko hrane, ker je imel ogromno telo.«