Stanovalci tokijskega kapsulnega stolpa Nakagin se vsak večer odpravijo spat v svoje nekdaj futuristične celice, ki jim pravijo dom. V nasprotju z miniaturnimi sobami številnih kapsulnih hotelov, kamor se japonski pisarniški delavci lahko zatečejo po nekaj ur težko prisluženega spanca, kadar zamudijo zadnji vlak domov, Nakaginovih 140 stanovanjskih enot prikazuje posebni del japonske sodobne arhitekture, ki je za nekatere še kako vredna ohranitve.
Kampanja za stolp
»Zbirali bomo donacije z vsega sveta. Poskusili bomo odkupiti kapsulo za kapsulo,« pravi Masato Abe, ustanovitelj projekta Rešimo kapsulni stolp Nakagin. V nenavadni zgradbi, ki jo je leta 1972 oblikoval arhitekt Kišo Kurokava, je zdaj zasedena le polovica kapsul, ki služijo kot druga stanovanja, pisarne in umetniški studii, okoli 20 drobnih bivališč pa se uporablja kot pravi dom.
Na desetih kvadratnih metrih se stiskajo postelja, zložljiva miza in kopalnica. Velika okrogla okna ter vgrajene ure, televizorji in radijski sprejemniki iz sedemdesetih let dajejo kompaktnim sobicam poseben retro-futurističen videz.
Portugalska arhitekta Ana Luisa Soares in Filipe Magalhaes, ki sta v kapsuli preživela eno leto, pravita, da je v živahni tokijski četrti Šimbaši fantastično živeti. A čas naredi svoje, dodajata: »Azbestna izolacija ne deluje več: pozimi je bilo resnično hladno, poleti strašno vroče.« Zarjavele vodovodne cevi, zamakanje in negotova prihodnost so razlogi, zakaj bi polovica lastnikov bivalnih kapsul raje videla, da se stolp podre in namesto njega postavi nov dobičkonosnejši stanovanjski blok. Toda rušenje se lahko začne le, če se s tem strinja 80 odstotkov lastnikov, pravi Tacujuki Maeda, ki ima v lasti sedem kapsul. Zdaj jih obnavlja, da jih bo lahko začel oddajati. Najemnina znaša okoli 60.000 jenov (435 evrov) na mesec, medtem ko bi za prostorno sodobno stanovanje lahko iztržili neprimerno več.
Negotova usoda
Stolp bi leta 2007 že skoraj porušili kljub nasprotovanju (zdaj že pokojnega) arhitekta Kurokava, a je rušenje ustavila svetovna finančna kriza. Odtlej je veliko kapsul dobilo nove lastnike, ki si želijo ohraniti nenavadno zgradbo, čeprav rušenje ni izključeno.
Po besedah Christiana Dimmerja, profesorja urbanizma na tokijski univerzi, je stolp Nakagin primer arhitekture povojnega metabolističnega gibanja, ki je želelo ustvariti trajnostne, obnovljive življenjske prostore, ki bi jih lastniki lahko odnesli s seboj, ko bi se selili. Po originalnih načrtih bi morali kapsule po 25 letih zamenjati, a se to ni zgodilo. »Duh metabolističnega gibanja je dobesedno ujet v tej zgradbi,« je dejal Dimmer. Če se Abejeva kampanja ne bo obnesla, profesor predlaga, da bi zgradbo razstavili in kapsule poslali po svetu, s čimer bi počastili spomin na Kurokavove metabolistične ideale.