Islandci: Vilinci 
so resnični

Vilinci so že od nekdaj sestavni del islandskih legend, a številni Islandci so prepričani, da ta pravljična bitja res obstajajo, le videti jih ne zmorejo vsi. Na Islandiji tako ni nič nenavadnega, če zaradi njih premaknejo gradbišče in če ribiči ne gredo na morje zaradi slabih znamenj, ki jih pošiljajo vilinci. Toda, ali res obstajajo? Antropolog Magnus Skarphedinsson, ki že desetletja zbira dokaze in pričevanja prič, je prepričan, da so resnični. Zdaj svoje znanje razdaja drugim kot ravnatelj reykjaviške vilinske šole. »Nobenega dvoma ni, da obstajajo!« na glas zatrjuje učencem, večinoma turistom, ki jih fascinira islandsko verovanje v vilince.

Pričevanja

A kdo sploh je vilinec? Po Skarphedinssonovih besedah gre za dobronamerno bitje, manjše od človeka, ki živi v naravi in po navadi ne govori. Kot pravi, jih ne bi smeli zamenjevati z islandskimi skritimi ljudmi, ki so podobni človeku in ki večinoma govorijo islandsko. Da bi skeptike prepričal, da ne gre le za mit, Skarphedinsson rad navede pričevanji.

Prvo govori o ženski, ki je poznala ribiča, sposobnega videti vilince. Ti so tako kot on hodili na ribolov. Nekega februarskega jutra leta 1921 je opazil, da vilinci ne gredo na ribolov, zato je poskušal prepričati tudi druge ribiče, naj ne gredo na odprto morje. Tistega dne je nebo nad severnim Atlantikom zajela nenavadno močna nevihta: domov so se vrnili le tisti, ki so poslušali ribičev nasvet in ostali blizu obali.

Drugo pričevanje govori o starki, ki je leta 2002 srečala fanta, ki je trdil, da jo pozna. Ko ga je vprašala, kje naj bi se bila spoznala, ji je povedal naslov, na katerem je živela pred 53 leti in kjer se je njena hči igrala z nevidnim prijateljem. »Toda, mama, to je Maggi!« je kriknila njena hči, ko ji je opisala fanta. »Staral se je petkrat počasneje od človeka,« popolnoma resno pojasni Skarphedinsson.

Mit v realnem življenju

Javnomnenjske raziskave pravijo, da naj bi skoraj polovica Islandcev verjela v vilince. Revija Iceland Magazine, ki izhaja tudi v angleščini, pojasnjuje, da etnologi ugotavljajo, da je sicer težko najti Islandca, ki resnično verjame vanje, a še težje je najti Islandca, ki bo to tudi priznal. »Večina ljudi je precej previdna, ko stopa na vilinska tla,« so zapisali v reviji. To se dobesedno dogaja pri gradnjah. Čeprav se marsikdo posmehuje temu, pa se že pri načrtovanju gradnje upošteva, da ne bi potekala na ozemlju, kjer naj bi živeli.

Skarphedinsson se spominja, kakšne težave so imeli pri gradnji državne avtoceste leta 1971. Projekt so nenehno ovirale nenavadne tehnične težave, ker vilinci niso hoteli, da bi gradbinci podrli veliko skalo, v kateri so živeli. »Na koncu so se dogovorili, da bodo za en teden zapustili skalo, medtem pa jo bodo delavci premaknili za 15 metrov. To je verjetno edina država na svetu, ki se je uradno dogovarjala z vilinci,« dodaja Skarphedinsson.

Islandija ni edina dežela, kjer živijo ta bitja, pojasnjuje antropolog, le Islandci so bolj dojemljivi zanje. »Razsvetljenstvo je na Islandijo prišlo precej pozno. Znanstvena aroganca Zahoda in zanikanje vsega, česar Zahod ni odkril sam, pričevanja očividcev preprosto pripisuje halucinacijam,« pravi Skarphedinsson.