Kmetje na severu Nepala, ki živijo v vznožju Himalaje, se vsako poletje podajo v gore na gobarjenje. Nabirajo jarčagumbo (Ophiocordyceps sinensisali) ali metuljevo gobo, ki je v tradicionalni kitajski medicini čislana kot afrodiziak ali naravna viagra.
Zaradi čezmernega nabiranja in tudi nemara zaradi vpliva globalnih vremenskih sprememb letina gob iz leta v leto upada. Zadnja je posebno pičla in domačini, katerih preživljanje je odvisno od nabiranja jarčagumbe, so se znašli v hudih škripcih. »Najdemo samo deset gob na mesec,« jadikuje Nar Bahadur Bohara, ki gobari v odmaknjeni krajini Darčula blizu Katmanduja. Narendra Thekare se strinja z njim in pristavlja, da zadnja dva meseca v gorah ni deževalo, brez dežja pa gobe ne rastejo. »Bojimo se, da jih sploh ne bo več, če bo šlo tako naprej.«
Lajša tudi druge zdravstvene tegobe
Največji uvoznik naravne viagre je Kitajska – za 200 gramov gobe so tod pripravljeni odšteti dobrih 9200 evrov, kar pomeni, da je cena po teži nekje med ceno srebra in zlata. Čeprav zaradi zmeraj slabše letine zakonita trgovina z gobo upada, so je lani po uradni poti izvozili toliko, da se je v sicer revno krajino Darčula steklo približno 68.000 evrov, s čimer več tisoč ljudi preživi vse leto.
Jarčagumbo v resnici sestavljata dve bitji, in sicer ličinka vrste molja in gobe Cordyceps. Spore gobe se pritrdijo na ličinko, medtem ko je ta še v prsti, se hranijo z njo, dokler ličinka ne pogine, torej hranila za spore zmanjka, tedaj pa iz zemlje pokuka goba, ki je naravni afrodiziak. Posušena se zdrobi v prah, iz njega pa se pripravi čaj ali pa se prah dodaja različnim jedem. Ker naj bi bilo v njej po tradicionalni kitajski medicini ubrano razmerje med močema jin in jang, pripravki iz nje krepijo moško spolno moč, povrhu pa je mogoče z njimi lajšati tudi druge zdravstvene tegobe, od kronične utrujenosti do raka. Afrodizične lastnosti ji pripisujejo tudi zaradi tega, ker zraste v obliki falusa.
Zahodni znanstveniki še niso proučili sestave jarčagumbe niti niso preverjali, kakšen je v resnici njen učinek na telo. Zanjo je zahod izvedel razmeroma pozno – šele leta 1993, ko naj bi se razkrila skrivnost dobrih dosežkov kitajskih tekačic na svetovnem prvenstvu v Stuttgartu. Njihov trener je namreč priznal, da jim je za boljše uspehe dajal uživati kri morskih želv, v kateri je bila tudi goba.
