Materinska ljubezen resnično nima meja, uničiti je ne more niti nekaj tako dokončnega, kot je smrt. Čeprav je Joni Bakaradze, tedaj star komaj 22 let, pred 18 leti naredil poslednji vdih, se za njegovo mater Ciuri Kvarackelio s tem skrb za sina ni končala. Želela si je, da ga kljub prerani smrti spozna tudi njegov sinček, ki ga je usoda oropala očeta pri rosnih dveh letih, zaradi česar je bila proti pokopu in je preteklih 18 let varovala njegovo truplo pred razpadanjem – sprva s tradicionalnimi metodami mumifikacije, nato pa z namakanjem v vodki. »Želel si je, da ga njegov sin vidi in ga spozna. In verjamem, da ga je moj vnuk tako tudi vzljubil,« je posmrtno skrb za sina razložila Ciuri. Stari Egipčani so verjeli, da smrt ne pomeni dokončnega konca, ampak zgolj prehod v novo, posmrtno življenje, v katero pa rajnki vstopi s svojim čim bolje ohranjenim tuzemskim telesom. In četudi je praksa balzamiranja, nekoč razširjena ne le v starem Egiptu, ampak tudi pri nekaterih južnoameriških in azijskih kulturah, v sodobni družbi le še odmev preteklosti, se je Jonijeva užaloščena družina pred skoraj dvema desetletjema odločila, da ga ohranijo kot mumijo – v krsti z okencem. Ciuri se je proti razpadanju najprej borila s tradicionalnimi metodami balzamiranja, nato pa je začela uporabljati alternativnejše. »Neke noči mi je glas v sanjah dejal, naj truplo natiram z alkoholom, in od tedaj ga ohranjam z rjuhami, namočenimi v vodko.« To je počela vsak večer, saj bi se truplo sicer spremenilo v gmoto s črno kožo, počastila pa ga je tudi na vsak njegov rojstni dan, ko mu je zamenjala oblačila. »Bil je čeden moški in dober mož, a pretekla štiri leta, ko sem bolehala, nisem več zmogla vsakodnevne nege, zato je njegova koža počrnela. Ko bom znova pri močeh in ga bom lahko vsak večer natirala z vodko, bo spet bela. Spet bo čeden moški in vse se bo vrnilo v stare tirnice.«