Pred časom je Kjoko Hamada kot prostovoljka obiskovala starostnike na njihovih domovih in jim delala družbo. V Tokiu rojena fotografinja se je pri 15 letih preselila v New York in si tam ustvarila dom in družino. Zdaj 42-letna Kjoko je od upokojencev slišala najrazličnejše zgodbe, ki se jim dogajajo v jeseni življenja, zato se je leta 2012 odločila, da se bo spremenila v ženico, imenovano Kikučijo San, ter tako spremljala odziv okolice. Vse skupaj bo tudi dokumentirala.
Ljudje so bili do nje včasih prijazni, ji pomagali nositi vrečke ali ji odpirali vrata, a večino časa je bila zelo osamljena. »Nikomur ni bilo mar, niti opazili me niso. Že tako imaš v New Yorku vseskozi občutek, da te ljudje ignorirajo,« je pojasnila Kjoko. »Ampak kot starka sem se včasih počutila dobesedno nevidno.« Ob starejših se počuti zelo dobro, saj pravi, da imajo poseben nadzemeljski sijaj, kot da bi živeli v nekem drugem času. »Prav za te ljudi me zanima, kakšno je njihovo življenje, z njimi se želim pogovarjati in jih spremljati do doma.«
Spoznala je tegobe starejših in odziv velemesta
V dveh letih, ko se je pretvarjala, da je Kikučijo San, se je navezala nanjo. Če se je pogledala v ogledalo, ko je bila našemljena, so jo spreleteli mešani občutki pomilovanja, komičnosti in nežne domačnosti. »Če bi jo srečala na ulici, bi se ji verjetno nasmehnila in bi bila nekaj časa tiho,« se je zamislila. »Verjetno tudi ona ne bi bila posebno zgovorna, morda bi mi le prikimala in se mi nasmehnila, lahko pa bi mi ponudila, naj prisedem k njej na klopci v parku in z njo opazujem sončni zahod.«
Kjoko je fotografije, ki so nastale v dveh letih obstoja Kikučijo San, pred časom razstavila v galeriji, zdaj pa poskuša 99 izbranih izdati v knjižni obliki. Prek spleta ji je uspelo zbrati že polovico potrebnega denarja.
