Visoke, šestmetrske palme, figovci, južne kijevke in avstralska drevesna praprot, med njimi pa ribnik, slap in kamniti lev: čudovit vrt, ki obiskovalca popelje skozi pravo eksotično doživetje, presenetljivo stoji – za opečnato hišo v Derbyju na Otoku.
Razkošno in natančno razporejeno tropsko rastlinje sredi angleškega mesteca, katerega vrtovi običajno razodevajo klop, skromno zelenico, živo mejo in vrv s perilom, je uresničitev sanj in celodnevni konjiček upokojencev Alana in Mary Watson, ki se z negovanjem pisane lepote ukvarjata od jutra do večera. Živa mojstrovina, ki je nikakor ne bi pričakovali v angleškem podnebju, razen na kakšni elitni razstavi ali tekmovanju, stoji v stanovanjskem naselju, kamor sta se zakonca preselila po poroki 1966, a sta že takrat sklenila, da bosta praznino za hišo spremenila v raj – priznavata sicer, da sta zaradi dragih materialov, semenk, zemlje in vrtnarske opreme zanemarila notranjost doma, a sta v nasprotju s sosedi in prijatelji vedno lahko uživala v domačem paradižniku. Njun vrtiček je bil sprva zelenjavno-sadni, pozneje pa so se okusnim plodovom začele pridruževati rože. Dalije so bile med prvimi, ki so poživile dom negovalke in železniškega inženirja, delo na prostem pa jima je potem za vrsto let omejil sin Adam. Pred petnajstimi leti, ko je odrasel in se odselil, sta si zakonca zastavila pomemben cilj: tropski vrt! Oznaka tropski, poudarjata, sicer v njunem besednjaku pomeni razkošno, eksotično, nenavadno za angleške kraje in ne zgolj rastlinje iz tropskega pasu, saj ju pri ustvarjanju ni vodila strokovna literatura, temveč bujna domišljija.
Spokojen kraj, ki vzame sapo
Od starega vrta so ostale le dalije, pridružili pa so se jim zelenje in pisane krasotice, ki si jih v živo sicer ogledajo le svetovni popotniki. »Menila sva, da bova imela s palmami, praprotjo in z rožami manj dela kakor z zelenjavo, a nega okrasnega rastlinja je pravzaprav mnogo zahtevnejša. Včasih delava tudi dvanajst ur na dan,« pojasni Watsonova in še zaupa, da sta 2010 skorajda obupala in zaradi zmrzali, ki jima je pošteno uničila sadove trdega dela, opustila rajski projekt. A sta vendarle sklenila svojemu eksotičnemu konjičku dati še eno priložnost, zato občutljiva drevesa, nevajena prenizkih temperatur, med zimo po novem ovijeta v tople odeje, preostalo rastlinje pa skrbno prekrijeta.
Eksotični vrt jima kljub garanju vsak dan privabi nasmeh na ustnice, srečo pa, ugotavljata, vzbudi tudi pri obiskovalcu, še pove Mary: »To je neverjetno spokojen, čudovit kraj, vsakdo zajame sapo ob pogledu nanj. To je kraj, ki te popelje na potovanje!«
