Če bi 20-letno Laxmi Yadev iz okolice New Delhija v Indiji srečali na cesti, bi bili prepričani, da gre za nekajletno deklico. Nesrečnica namreč trpi za redko gensko motnjo, zaradi katere je pri petih letih prenehala rasti in pozneje lahko le nemočno opazovala, kako so se njene vrstnice razvijale v mlade ženske, ona pa je še vedno visoka samo 98 centimetrov. Niti domača tehnica ji ne prizanaša, saj ji vztrajno kaže 19 kilogramov. Laxmi se je seveda le stežka sprijaznila z dejstvom, da bo morala preostanek življenja preživeti ujeta v otroškem telesu, neskončno rada bi se denimo s prijateljicami odpravila po nakupih oblačil, a bi morala zaviti na oddelek za otroke.
Mladenka je potožila, da so za njo že dolga leta zbadljivk in strmenja mimoidočih, zaradi česar so se je polastili najrazličnejši strahovi, boji se moških in se v javnosti nikoli ne pojavi sama, saj je prepričana, da jo bodo ugrabili. »Včasih razmišljam o normalnem življenju, ki bi ga lahko imela, in to me zelo užalosti,« je razkrila. »Lahko bi se zabavala, bila neodvisna in uživala življenje, kot ga imajo druga dekleta.«
Poleg bolezni jo pestita še pomanjkanje in revščina
Laxmi ima k sreči družino, ki jo podpira, 52-letna mati Parvati ji denimo kupuje oblačila, da ji ni treba v prodajalno na otroški oddelek. Njena mlajša sestra Suman, ki je stara 15 let, je k sreči normalne velikosti in ji vseskozi pomaga in jo spodbuja. »Nočem spoznavati novih ljudi, težko je, ko se spoznavamo, na koncu me vedno zafrkavajo.« Pred časom je naredila korak naprej in se zaposlila kot prodajalka v neki prodajalni. »Še vedno me je strah, vendar sem močna in bom premagala strahove,« je prepričana Laxmi, ki jo poleg bolezni pestita še pomanjkanje in revščina, v kateri se je znašla njena družina. Če bi imeli več pod palcem, bi ji lahko v začetku najstniških let kupili rastni hormon in tako omilili njen zaostanek v rasti. Vsem oviram navkljub je Laxmi odločena, da bo pridobila visoko izobrazbo; na srednji šoli je bila odličnjakinja, zdaj pa se spogleduje s študijem računalništva.
